Filipinske zgodbe so našle svoj kotiček in si postlale v mojih mislih, za vedno. Potovalka se je zložila v omaro, brisače se oprane, knjige spijo na policah, darila so razdeljena.
Doma sem. Zdaj samo se čakam, da ulovim samo sebe. Da najdem svoj vsakodnevni ritem, da se neham ustavljati na ulici, da preplavam val “ta prvih” srečanj, klepetov in kosil. Da z vsemi, vsaj na hitro, obdelam vprasanje: “In, povej, kako je bilo?”
Še vedno se po mestu sprehajam priklopljena na svoj prenosni predvajalnik glasbe, ki ponavlja skladbe naložene v Aziji. Ena je za vedno zapisana Filipinom.
Ljudje brzijo naprej. Prepletajo svoja življenja, razrešujejo svoje naloge, delajo kljukice na spisku obveznosti. Vohunijo za svojimi možnostmi in željami – da bi bili v ritmu z njimi, da jim le ne bi pobegnile, da bi jim še vedno uspeli slediti. Ali pa upajo, da jih bo srečal kak nepredviden ovinek in skrenil njihovo utečeno pot. Zame, se za enkrat še vedno zdi, da čas stoji. In da v vsem tem, na prvi pogled logičnem ritmu drugih, opazujem, sama, “zamrznjena” na mestu.
Zjutraj zvoni budilka in me potisne v novo jutro. Tudi jaz delam kljukice na svojem seznamu – prvi “pofilipinski” sprehod po vaškem travniku, prvi kup položnic, prvo vzvratno parkiranje v novi enosmerni ulici, prvi sprehod po Bregu, prvi zimski piš, ki je končno prinesel vonj po Unionu, prvi pomislek na rokavice.
Survivor prihaja na televizijske ekrane. Od srede naprej bom lahko spremljala video “dnevnik” filipinskih tem, ljudi in okusov, s katerimi sem se srečala.
Do takrat pa … This one is for you, “Gota people”. Thank you, all! From the bottom of my heart!
Ni komentarjev:
Objavite komentar