Kung fu (Žurnal, november 2010)

Zakaj si nagajamo? Od kod zadoščenje, če nekomu spodmakneš ta predzadnjo stopnico? Pa je treba spet stisnit' samo še malo, si včasih celo reči, tistega, ta standardnega: kar te kompletno ne povozi, te krepča. Si potihem ponavljati, da je v tebi tudi malo teh mogočnih sil Chucka Norrisa. Kdaj celo pomrmrat' tistega našega, da te ne gane tako hitro. Se more res zgoditi kriza, da stopimo skupaj? Da se utiša neotesano dretje, ki kar po sistemu eden čez drugega repetira: Pa kdo si ti, a, kdo si ti? Ni čudno, da vsemogočna sila z nogo butne ob tla in pretrese Zemljo. Prikliče neurje, z nezaustavljivo silo prestopi rečne bregove. Šele takrat nekaj naredimo za Dobro. Ponudimo roko, nasmeh, kdaj damo celo kak euro. Pa se potem spet vprašamo: Kam pa gre ta euro? Bo spet prej zašel v kakšno drugo denarnico? Sem res v svetu, kjer je virtualno še najbolj fer? Lahko si bolj zašiljen, kdaj predrzen, hudomušen, celo nesramen. In zato dobiš še cel kup všeč-mi-je-jev! Dopoldne se najde natakar, ki je napenil vsaj že 50 kapučinov. Z nasmehom ekstra peni še mojega. Ker biti prijazen ni težko. Kasneje se že triindvajsetič spravim v dvigalo, pritisnem svojo izstopno postajo in med menjavo, ven in noter, vidim raznovrstno bero nenasmehov. Zadnja ostane bejba in reče, ej – fajn človek si. To! Vsaj še ena.