četrtek, 05. februar 2015

Naj bo luč (Večer, december 2014)

Petek, 5.12.

Cel teden že delam salte navznoter. Verjetno malo zato, ker je facebook utripal ob prihajajočem velikem dogodku “Prižig lučk” v Ljubjani, in so mi vsi z računalnika direktno v dnevno sobo že na začetku meseca pošiljali vse mogoče “invite”, pleskavice, kuhančke, kupončke, sintisajzer bende in mi v mislih izrisali loop, ko se drenjam po Stari Ljubljani ponavljajoč: Samo malo, prosim, sorry, pardon, opa, joj, hvala.. Mesto se polni, ja, ja, prihaja 2015 in z njim ta veseli, praznični čas, ki me lahko na trenutke hočem nočem pahne tudi v to, da kar naenkrat zavzeto izstavljam račune in pišem celoletno bilanco sama pri sebi. Kar ob vsakodnevnih sestankih, telefonih, mailih in sintisajzer objavah ni malo, če tako pogledaš. Hvala, samoizpraševanje, zdajle žal nimava toliko časa. 
Potem se v tem tednu uspem še prav vsak dan nad ljudmi desetkart intenzivno navdušit in prav tolikokrat razočarat, it dvakrat prepozno spat, se enkrat skregat v živo, dvakrat na spletu, opazit na glavi tale svež siv las, pregledat vse obveznosti za naslednji teden in si reči, pismo, bo kar, si pokimat v ogledalu, si priznat, da sta multiaktivna dva meseca za mano, da hrepenim po pljusku svežine in svetlobe in da za povrh neizogibno prihaja še 13. december in z njim moja srečna 31.
Z njo pa 9to leto, ko si v mislih pošljem tudi tvoj vse najboljše. Pogrešam te, tati moj.Včeraj sem pred hišo RTV videla tvoj avto, veš. S tapravo registrsko tablico. Prav tam je stal, parkiran. 
Cel svetlomoder in tvoj. No, ne vem čigav je zdaj. Po svoje sem si razložila. Da si me začutil, poslal objem in mi dal vedet, da bo. Ker druge itak nimamo.Vsa ta simbolika, računice, seštevki, 
izkupički, naložbe.. Nikdar mi niso toliko kravžljali možganov. Kot kaže to pride z leti. :) Zato sem si petek poenostavila, naredila krog po stanovanju in popis tistih, ki manjkajo. Očitno je 
postalo, da so meddrugim pogrešani wc papir, krompir, zobna pasta, planinski čaj. Kuhala in jedla sem kosilo, večerjo, prigrizek, solato, oblekla svoj prvi enodelni trenirka kombinezon potiskan s picami, hotdogi in pomfriji. Raztegnila kavč, prebrala delovne “risrče” svojih nedeljskih gostov, spisala osnutek scenarija, se odločila, da danes zvečer gladko ne grem nikamor. Tako ali tako sem bila srednje kondicije že zaradi včeraj, ko sem na delovnem kosilu z režiserjem Matjažem Bergerjem in njegovim bratom Andrejem, z navdušenjem nazdravila novim izzivom in sveže prihajajoječmu sodelovanju v Novomeškem gledališču, po žiriranju spljuckala kozarec penine na vedno prijetnemu izboru za obraz Zlatarne Celje in se potem pogumno odpravila na prijateljski sestanek z enim izmed svojih ultra naj t.i. “bestičev” in še nekaj steklovine.
Mehko je, toplo je, doma bom. Sama. Dokumentarec o Freddie Mercuryu, kakav in bež dekca so bili vse, kar sem potrebovala za popoln petkov kako-so-res-te-Queeni-hudi-in-kakšen-car-je-bil-ta-Freddie “night in”. 

Sobota, 6.12. 

Ob sobotah se dogaja že precej utečena tedenska rutina, pisanje scenarija, klepet z urednikom, popravki, branje, googlanje, sestavljanje, memoriranje. Veselim se jih, Katarine Čas, Ane Marije Mitič, Barbare Zrimšek, Igorja Prassla. Ko berem Anine intervjuje, jo kar vidim, slišim, njen podmazan, brbotajoč način pripovedovanja in kruto resnične, fino zasoljene opazke. Iskrice, njene resnice. Kako mesen človek je to. S Katarino se tudi precej maram. Zaradi vsega, kar nama prinaša življenje, se z njo družim intenzivno, a na obroke. Igor bo prinesel film, domišljijo in malo Kinoteke. Barbara svet, zemljo, sonce. Jutri vem, da se bomo vsaj malo crkljali. Maham z repom. 

Nedelja, 7.12. 

Spanec je ob nedeljah običajno še vedno nekoliko rahel. Vseeno je tamle, nekaj ur stran, oddaja v živo, besedilo, gosti, nepredvidene situacije, prehitro iztečene minute, še toliko neizrečenega. Ob 13h dvignem natisnjen tekst pri producentki, grem v garderobo, si pripravim končni scenarij. Objamem svojo stilistko Nino Jagodic, grem na stranska vrata s kavo iz avtomata. Potem pa vaja, mejkap, frizura, garderoba, vdih, izdih. Akcija. Z Ano in Katarino se srečamo že prej v maski, kjer se takoj zaletijo gromki smeh in cmokasti poljubi. Čas teče. Počasi, a vztrajno. :)Vedno imam občutek, da se zadnjih nekaj minut pred vklopom izteče s trojno hitrostjo, kar naenkrat ostane samo še 10, 9, 8... Dober dan, drage gledalke, spoštovani gledalci, spremljate Nedeljskopopoldne. Čim bolj zbrano govorim v kamero, čeprav vidim, da mojih prvih dveh gostij še ni na pozicijah. Hm. Upočasnim tempo, dodam še kakšen stavek. Aha, ena je. Katarina je tu. Prve misli, teme, so nova predstava, premiera, zanese naju k potrebni fizična pripravljenosti, da zdržiš na odru takole razgibano, gajstno uro in pol. Ana Marija se nama pridruži kar med klepetom, in se tako spretno vklopi, kot da bi jo že prejšnji dan zrežiral. “Tu sem, je kdo rekel kondicija?”.Oddaje teče hitro, gladko. Gal Gjurin na oder pripeje Temno godbo in po studiu se razleže dober, surov, prohibicijski zvok. Fina muzika. Tudi jaz plešem po njej. Da je Temna godba, svetla zgodba, pove Gal, čeprav pravi, da neglede na to, da spominja na “nekoč”, na nek način predvsem povzema duh časa, v katerem bivamo tukaj in zdaj. Kakšen pa je ta duh časa? Tudi mene pravzaprav kdaj pošteno bega naš svet. Tako optimistično je lahko naravnan, povezujoč, navdihujoč, napreden, odkritosrčen. In tako zabačen, siv, nesramen, hinavski, žalosten ob enem. Huh, spet odtavam. Saj ne vem, morda je celo v duhu časa, da vsi govorimo o duhu časa. Vse in nič. Da bi vsaj nekaj skušali premaknit na boljše, se v oddaji pridružimo Botrstvu in akciji Trije zimski botri, z Alio Obaid Brumat predstaviva projekt in se dotakneva 3 skromnih pisem Dedku Mrazu, ki so jim jih posredovali otroci. Eden si želi zgolj tunine paštete in par spodnjih hlač. Nimam besed. Po oddaji z Ano in Katarino spijemo en hiter drink, da se vsaj toliko polovimo in se na 6 oči vprašamo kako smo. Moj najljubši RTV gasilec, g. Tomaž, mi prinese majhno darilce za Miklavža. Mandarina, Pomaranča, banana, čokoladke. V notranjosti darilne vrečke je zalepljen listek, na keterem piše, da sem bila pridna. Čisto malo sem solzava. Res, cenim. Kako lepo se da delat z ljudmi, če se hoče.
Pred dnevi podarim knjige Novi KBM, ki jih v svojih poslovalnicah zbira za prikrajšane, delim 
objavo.Pozno je, veselim se svoje knjige in pidžame. 

Ponedeljek, 8.12. 

Pogledam oddajo za nazaj. Prešine me stavek iz mojega prvega filma, Hit poletja, ko mi v nekem prizoru Primož Bezjak reče, da nisem več ista, da se samo še poslušam in gledam. Na nek način hecno potegnem vzporednico, med Ulo, ki igra Tino in Ulo, ki zdaj gleda Ulo. Si rečem, da športniki prav tako analizirajo svoje nastope za nazaj in se potrepljam. Pridna sem. Se spomnim, da je babi kdaj rekla, da samo priden bit, tudi ni ravno bogvekaj. Hm. Pojem bučno juho in quiche z lososom in mlado špinačo v Le Petit Cafeju. Obljubila sem si, da če so že nedelje v pomanjkanju neskončno dobre kuhinje in ljubezni polnih kosil pri teti, potem se vsaj ob ponedeljkih peljem kvalitetno jest ven. Res sem pridna. 

Torek, 9.12. 

Grem na vajo za Slovesnost ob novoletnem sprejemu NZS-ja v Anton Podbevšek teater. Na vaji z zaprtimi očmi poslušam gromki glas in donečo interpretacijo Pavleta Ravnohriba. Mravljinci. On je tudi eden tistih ta finih. Med vajo se minuto drživa za roke, v tišini, gledava projekcijo in poslušava Akiro Hasegawo. Berger nam je izbral lepe tekste.

Sreda, 10.12. 

Brenk, brenk, brenk, najbolj prijazni akordi izbrani za budilko, me šokirajo z novico, da moram že iz postelje. Priznam, nisem najbolj jutranji tip, o čemer govori že ura mojega rojstva, ki je prijazno nastavljena na malo čez pol 10. Trkaj je ob 8h zjutraj v svojem lokalnem kafiču v “Savcu” že na polnih obratih. Po razredni uri s svojimi prvošolčki z nami pije kavo, meče rime, piše v blok, s telefona rola komade. V drugi polovici dneva se s Timom Koresom peljemo še na snemalne lokacije v Maribor. Ljudski vrt žari v soji reflektorjev. Gneča na cesti napoveduje skorajšni začetek tekme. Mi gremo postavljat svoje kamere in luči. Kot žaba na obisku v gor, malce desno, lahko rečem, da toliko srčnih, kolikor jih je v tistem večeru ponudil Maribor, že dolgo nisem srečala. V eni hiši, eni dnevni sobi, vseh generacij. Na nek način povsem razumem, zakaj se celo iz služb v Ljubljani vsak dan vozijo nazajgor. Ker je tam drugače. Bolj preprosto, odprto, na glas in v obraz. Paše. 

Četrtek, 11.12. 

Po izvedbenem sestanku na RTV na vhodu srečam našega gasilca Tomaža. Močno se stisneva, prijazna gesta mi še vedno pocinglja, ko ga vidim. Hitim domov, zapisovat svoj teden in posredovat tekst Cirilu. V čast mi bo, da me bo narisal, mmm! V najinem prvem telefonskem pogovoru v življenju spontano na hitro omeni Silvana. Krog je sklenjen, lučke na Prečercu izpisujejo Einstenovo izpeljanko energija + ideja = življenje. Zdi se mi še kar posrečeno. Še kar. Vse skupaj pa ima svoj čar, priznam. Naj bo luč.


Ni komentarjev:

Objavite komentar