Vsak dan oblazim krog. Spat, jest, tuširat, jest, umit, spat. V glavi gre v neskončno obratov. Po telefonu vsaj v deset njih. Z daljinčkom tudi tam nekje.
V tem tednu celo največ s kolesom. Ključavnica, klet, košarica. Šiška. Center. Pa nazaj. In peš. Po mestu. Med znanci in obveznostmi. Med obrazi, nasmehi, tišino in besedami. Glasbeno ali potihem, med špricerji in pivi - ponoči, ali v vsem sijaju poletnega vročinskega vala in puhtečega asfalta, na slušalke – čez dan. Po ulicah.
Rada jih imam. Vedno raje. Ker je na njih manj časa za sprenevedanje, ker ga ulica pravzaprav ne tolerira. Ker živi po svoje in zna hitro spotaknit previsoko naštelano štiklačino na granitno kocasti podlagi ali pa po svoje zašnira preodvezan superg »totalne sproščenosti«.
Hitro izpljune narejeno in sprejema samo to, ker je na njej sploh sposobno preživeti.
Verjamem vanjo. Ker je danes lažje verjeti v to kar doživljaš na lastne oči in iz prve roke. Ker najdem smisel na ponedeljkovem live act-u, čeprav sta na odru dva, ki ne živita tu in z nami. Prinašata pa konkreten zvok in sporočilo. Z vso naštudiranostjo, s hudo nasneto produkcijo in odlično spimpanim zvokom, udrihaje po nakupovalnem vozičku. Simbolično, ne?
In kljub temu, da je torek potem mogoče nekoliko bolj rahel navznoter, saj mu je nekaj ur zmaknila noč, sta um in srce napolnjena.
Ker stanje duha in resničnost brezizhodnosti situacije že kričita po revoluciji. Ampak ta je že posneta. V slow motion-u, na glasbeno podlago. Za operaterja. Pf.
Se zdrznem, ko spet gledam en Anonymous klip in se sprašujem, če najbolj »verjamem« njim? V njihove vrednote in v njihov »red na Zemlji«.
Ker je v trenutnem redu protizakonito imet lastno seme in pridelek. In ker paradižnik ni zguban, rdeč in sočen. Ampak spoliran, mokast in zmanipuliran. Kako smo prišli do točke, ko so stvari, odnosi, zgodbe popolnoma nepristni? Ko je vse stvar razmisleka kako povedat, kdaj povedat, kako zapakirat, kje obrnit in seveda predvsem imet non stop vse pod kontrolo, vse niti v rokah. Oh joj no. Ne grem se.
In potem najdem umetno mini morje pred kavarno SEM in par jadrnic, ki skupaj pluje, v neznano. Tako malo, tako naštimano, ampak tako pristno, igrivo, čarobno. Z luno obsijano.
Biti »real« je težko, ja. In lahko tudi boli, mhm. Je pa res edino vredno.
Zato daš lahko dol ta puhast plašček in uhane, dol te feltne pa ta turbo auspuh, dol te objube, prisiljene nasmehe in sterilne objeme. Proč to narisano pripadnost in ljubezen. Res.
Manj bižuterije, več nakita. Če že.
Ni komentarjev:
Objavite komentar