Voščilnica (Žurnal, januar 2011)

Iz krize še nismo, ampak naj bo leto 2011 vseeno bolj prijazno do vseh nas! Ne, saj ne, ne bom še jaz. V zadnjem mesecu so bili tako ali tako vsi naši najboljši prijatelji. Ker brez nas njih ni. Mi jih kupujemo, gledamo, beremo, plačujemo to naročnino in vse mogoče priložene položnice. Jih »živimo«. Ampak ta prijaznost hitro mine. Danes že naprej, v utečeni štimungi, razkrivajo dejstva, obveščajo o novo nastalih spletkah, razrešitvah in prikrivanjih. Igra se nadaljuje, enkrat (pre)dolgo nazaj pa smo si celo sami zmislili pravila tegale monopolija. Najprej Bjelašnica, potem Popova Šapka. Bled in Bohinj sta baje še vedno naša. Zakaj ne rečemo, ej, stop! Zakotalimo eno kocko tja nekam globoko pod omaro in se še mi posprenevedamo v smislu, ja ni je no, ali pa vsaj - ne dosežem je. Saj imamo še Scrabble ali pa vsaj Enko. Dajmo si odpret en fejst flaškon vina, razdelit sveže karte in se takole, čez mizo, končno pogledat v oči. To bo stopnica številka ena, ni še čas za ta kompleksnejše igre, Nintendo Wii pa Playstastion nevemkoliko. Smo si ravno uspešno dokazali, da se s ta velikimi še ne znamo it. Sploh pa se igrat z njimi tudi več nočemo. Mogoče enkrat flašo resnice.