Koliko neobičajnih in prijazno zvenečih imen imamo v državnem zboru: Vili, Roberto, Ljubo, Milenko. Čeprav jih ne slišim pogosto, sploh zadnje dni, kot tako na glas rožlja ta kuhinjska posoda. Krožnik sem, krožnik tja, iz korita direktno v pomivalni stroj in potem hitro nekam globoko v omaro. In že je spet na mizi. Pa kako, če še vedno nikjer ne najdem jušne sklede ali kakšnega drugega kosa jedilne garniture? Precej kompleksna zadeva, če se v tem času imenuješ Zoran. Oblek se hvala bogu še ne bojim, me pa ob spremljanju razpleta cele nebuloze na pol tišči v grlu. Kdaj se bo komu med zobmi zataknila premišljena in naučena beseda, kdaj bodo vsi, pridušeni in stlačeni, ultimativno ponoreli? Čutim jezo, razočaranje, v zraku skorajda trenutek, da bi se lahko na tisti taler usula solza. Hitro me strezni besedna zveza »simptomatični pojav«. Heh. Zalotim se, da lahko na politiko gledam, kot na kak reality. Vsak večer za nekaj epizod preklopim v »njihov« svet, pogledam kako jim kaj gre, kdo koga opravlja, kje ga kdo lomi in zakaj. Njihov svet in naš. In naš je več in imamo lepše misli. Odmik od birokracije, štampiljk, matičnih in davčnih. V lastni šunder in tišino. Na kozarec vina, solato in lazanjo. Kompleta sicer nimam, imam pa vseeno cel servis.
Ni komentarjev:
Objavite komentar