Poleg tega, da je moj dom, moje pribežališče - zatošišče je ob enem tudi moja rast in navdih. Zmaknem se, pa čeprav je majhna in načeloma bolj umirjena kot hektična - vsaj čez dan. J
Všeč mi je, da mi neprenehoma ponuja nov izbor in spored, ki ga lahko včrtam na svoje življenje, uzamem krojaške škraje in zarežem. Zadnje dni se najbolj veselim biciklja. Pa ne zgolj zato, ker nimam kleti in nimam kolesarnice, imam pa veliko sosedov in malo razumevanja za parkiranje na hodniku. Jah, imam srečo, da je punkt za osedlanje res »čez cesto«, predvsem pa me veseli to, da ima košaro. Ker ti ta že na daljavo vzklika druge plane, kot si jih morda v prvi vrsti želel odkljukat in ki si jih lahko »usput« privoščiš na kakšnem mestnem bajku - brez nje. Košarica reče Tivoli in Špica, reče knjižnica, bukle in zapiski, reče tržnica, zelenjava, kosilo, fejst družba. Samo pri postopku se mi malenkost zatakne. Priklop na splet pa pobrksat spet vse te kartice in številke, predat čisto vse svoje »popis prebivalstva« podatke, registracija, bančni račun.. Aha, kartica ni kreditna. Počakali boste tri tedne. A? Kaj pa gimnazijec in turist? V glavi seštejem dneve in dobim datum. Hja, tokrat sem še vedno peš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar