Lubika (Clever Fabia, december 2014)

Nežen poljub na vrat v zgodnjem jutru, najavna špica težko pričakovane nove epizode najljubše serije, utrinek na nebu, pretresene energije velikih mestnih središč in kobacanje na metroju. Dve besedi vsako nedeljo: „Pozor, studio!“ - vse to nemudoma ujame mojo pozornost. Tako kot to v megličastem večeru, ko se s tremi torbami, dežnikom in še kakšnim vece papirjem pod roko vlačim domov, vsakič uspe sveže pečenemu kostanju. Trznem tudi, ko na ekranu mobilca vidim izpisano njegovo ime, ob čokoladnem sufleju in ko do mene na vseh štirih primaha kaj puhastega. Takrat ne delim samo trenutka svoje naklonjenosti, takrat se dogaja ljubezen.
Kot jo je čutiti v prijaznem pozdravu sosede iz bloka, ki mi vzklikne kar »lubika moja«. Predvsem zato, ker je doma pozabila očala. Se pa zgodi kdaj dan, ko ne vem, kam sem se skrila, spet drugič z gromkim smehom presekam miren klepet za sosednjo mizo, kdaj s štorastostjo in trenutnimi valovi čustev vse skupaj še dodatno zaštrikam. Črke nikakor nočejo na papir, daljinec ne prime, podoba v ogledalu ni prava, ni moja. In začnem loviti sama sebe. Se vračam nazaj, listam svoj dnevnik. Se spomnim. Grem v kino, da pozabim in en večer živim z njimi, na platnu. Se sprehodim čez tržnico in domov nesem domač pušeljc. Odmislim sivo in si v zvočnike pošljem ritem in barve. Med korektorji, razdrobljenim senčilom in čopiči izbrskam ta mastno rdečo šminko, zagrabim eye liner. Ob ogledalu ujamem usnjeno jakno, v njem svoj odsev. Si rečem »lubika«, kar sama. In grem, radovedno, po še kakšno dobro zgodbo ali pa magari vsaj po tisti kostanj.