Hitim na pot proti Zagrebu. Vsakič, ko z avtom zapuščam Ljubljano, me vsaj na kratko stisne en hecen občutek tesnobe. Ljubljana je moja, popolnoma jo poznam. Ne potrebuje navodil. Odreagiram na kratico, izmišljeno, navihano spreobrnjenko imena za plac – Nuk, park – Argentinc, najhitreje pa na ime - Nina, Maja. Podzavest izriše GPS načrt in misel sproži navodila: čez 150 metrov zavijte levo. Čeprav se moj zemljevid najraje orientira po kakšnem vodnjaku, drevesu, posebnem sklopu ležečih policajev in ta velikih napisih tipa AMZS. Zagreb. Po dolgem času natisnem internetna potovalna navodila. Ni problema, vse do prvega izvoza, ko spregledam Zagreb zapad*. Wum, zapeljem mimo. Vozim dalje in pridno čakam naslednji izstop v mesto. Zagreb jug, Lučko. Tabla, ki naznanja ostanek poti v smeri Plitvička jezera pove dovolj, zapeljem z obvoznice. Naslednja postaja: Center. Oznake so drugih barv, sredi ceste se vzporedno z mano pojavi tramvaj, drugič prihiti z leve. Za njim sopiha mestni avtobus. Zdi se, da sem tujek v urejenem sistemu za katerega vsi vedo, kako deluje. Danes sem nazaj.Svež toast in jagodni sok sta samo nekaj korakov navzgor po ulici. Avto je parkiran pred vhodnimi vrati. Moj sistem je ponovno vzpostavljen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar