Odprem okno, da lahko cez dan poslusam kako zubori moje mesto in s kaksno kretnjo nanj zleze noc. Slisim veterc, ki se ujame ob zleb in sklepetanje ze kompletno razmajane opeke v dimniku. Se prebudim ob vzvratni voznji in nakladanju smetarjev in vcasih vlecem nase pidzamo, ko s postaje ob Tivoliju pohiti se zadnji avtobus. Ste se kdaj vprasali, kako se slisi vase najljubse mesto? Ko se vracam domov in drzim pesti ali fige, da le ni tekme v Hali Tivoli, in da se med vsemi bolj ali manj skrbno pospravljenimi avtomobili, nekje le se skriva dovoljsen koticek, da vanj potisnem svojega, veckrat obvozim procelje Kina Mojca. Mojce ni doma, tudi smeha otrok pred njenimi vrati, ni vec. Po mojem se je odselila. Pogresam pocingljaj kraguljckov na vhodnih vratih kaksne pekarne, take kot vcasih. Pogresam zven kavnega aparata, prekladanja skodelic v zgodnjem zimskem jutru. Pogresam gromki smeh dobrodusnega mesarja, klepet s prodajalko ob listanju sveze prispele posiljke knjig. Pogresam raznolikost in zivljenje v cetrtih mojega mesta. Bezigrad, Siska, Vevce, Prule.. Zanje si zelim , da bi bile vec kot le raznobarvne oznacbe postaj na avtobusni karti, privoscim cisto vsaki en samosvoj sunder.
Ni komentarjev:
Objavite komentar