sreda, 24. marec 2010

PO ZGODOVINO (Žurnal, mar. 2010)

Na grajskem gricu bi lahko za trenutek se ujeli šklepet konjskih podkev in trepetljaje vetra, ki se zatika v vecplastne kronoline grajskih dam. Ulice stare Ljubljane vijgujajo ena v drugo, malo navzdol in spet navkreber. Iskat intimo. Urbano se srecuje pri Zelenem zajcu precej na glas, dokler “dovolj naglas” ne pocinglja pri sosedah nunah. Tlakovci tam pocivajo le pozno ponoci in na Gospodov dan. V neko drugo stoletje oprezajo starojedrski sprehajalci, kot da bi se radi čimprej posedli na zofo v recepciji Allegro hotela. Huh, kako lepo je biti “tujec”, pa naj bo samo za en hiter espresso. Tlakovci se odkockajo naprej v objem Romea in Julije in se nadišavijo med prodajalnami cajev in kavnih zrn. Na naslednjem kriziscu jih zmanjka. Začne se drug čas. Lesene okenske okvire zadušijo steklene socialisticne plošče. Ne glede na zunanjo hladnost v vsakem trenutku blescece odsevajo duh minulega casa. Kdaj passé spet postane in? In kdaj si straromodno ponosno pripne priponko “retro”? Ana Monro v javni prostor vstopa osebno in s tipkanjem na sivi pisalni stroj zapisuje sporocilo moderni umetnosti. Moj najljubsi klub pa naslednjo soboto vkljucuje “Blender”. Poklon visoko stojecim svetlo modrim kavbojkam, Beverly Hills priceskam ter zvokom 90ih. Ker tudi ta so ze “retro”!

Ni komentarjev:

Objavite komentar