Ponoči me nekaj žgečka, čutim da pleza po mojih prstih in dlaneh. Prižgem luč in se z očmi, ki so nastavljene še na svet trde teme, skušam hitro privaditi na »ob posteljno« svetilko. Iščem nepridiprava. Ne najdem. Popraskam se. In si mislim, hja, mala tropska paranoja. Nič ni, saj si videla. Potem pa hopa, spet, enak občutek. In poglej njo. Najmanjša mravlja pleza med mojimi posvetlelimi dlakcami na rokah in išče svojo pot.
Hecno, še nikdar nisem postelje delila z mravljicami. Verjetno lahko za nastalo situacijo krivim kar sebe, saj zvečer rada napadem kakšen piškot kar med blazinami. Kar je v tropskem podnebju obdanem z deževnim gozdom in džunglo, še kar »pametna« odločitev. Zdaj žgečkanje ignoriram. Stresem se, trznem, zamahnem z roko ali pa se za nekaj milimetrov prestavim. In upam, da bo enako storila tudi moja cimra.
Z živalmi na splošno tukaj ni težav. Zaenkrat se je ves strah pred piki, insekti in žuželkami izkazal bolj za strah pred nepoznanim. Moja zaščitnika sta gekota, po filipinsko buteke. Zjutraj se lovita po stenah in spuščata razposajene zvoke. Zvečer stražita na mojih steklenih vratih, jaz pa iz kavča spremljam njuno silhueto in uspešnost nočnega ulova. Včasih se, ta pogumnejši od obeh, plazi vodoravno po navpični steni in se dela, da ga ne vidim. Nazadnje sva se srečala v kopalnici, med mojim umivanjem zob. Pobegnil je za ogledalo.
Kužki tekajo naokrog brez ovratnic, redko se zgodi, da kakšnega vidiš na povodcu ali verigi. Pasji lajež sem slišala mogoče trikrat. Muce se brezskrbno plazijo naokrog, predejo, brusijo svoje krempeljce na palmah in bambusih ter preganjajo v hitrejši korak svoje mladiče. Nobeden od njih ne sledi človeškemu koraku, ni prosečih pogledov, vztrajanja po priboljšku. Živijo svoje neodvisno življenje. Zaslišijo hrušč motorja, poprdevanje izpušnih cevi in se počasi, a vešče, premaknejo na rob cestišča. Tudi goske, kokoške in piščanci dobro poznajo ta zvok in vedo, kaj jim je storiti. Čez dan, brez pregrad in omejitev, iščejo svoje mesto v senci, še kakšno ostalo drobtino, še kakšno kapljico v luži.
Pred nekaj dnevi sem bila na obisku pri Saški. Med večernim pregledovanjem materiala in hlajenjem v klimatskem ozračju, nama je nekaj švignilo pod nogama. Črna kepica z dolgim repom. Zakričala sem: »Podganaa!«, Saška je vzkliknila: »Miškaa!«. Moj strah, pomešan z njenim navdušenjem, je miško hitrostno pregnal na vrh tuš kabine, skozi luknjico v strehi - nazaj ven, v njen dom.
Vse deluje kot najpreprostejša, umirjena simbioza človeka in narave.
Zadnjič sem opazovala otroke. Deklica je v strahu pred lečo Saškine kamere iskala zapik v kratkih hlačah svojega očeta. Lovila ga je za prste na roki, mu tiščala glavo v desno hlačnico. Njuna predanost ni potrebovala besed, ne nasmehov. Samo dotik. Spomnila me je name. Občutek njune ljubezni, je bil enako močan, kot občutek tiste ljubezni, ki sem jo prejemala in iskala v naročju svojega Tatija, ko sem bila še mala.
Otroci se v morju igrajo z različno velikimi kosi stiroporja, ki nadomeščajo blazino. Brez pravil plezajo eden po drugem, popadajo v vodo. Preizkušajo ali jih bo stiropor vzdržal, mogoče kar vse tri naenkrat. Prav tako, brez pravil, igrajo nogomet na nagnjeni morski obali, kjer žoga pod kotom konstantno leti v morje. Ekipa ima veliko več kot 11 članov, gola ni.
Filipini so dežela, kjer se nebo zdi bližje. Bolj sploščeno in veliko, veliko daljše. Horizont je neskončen. Tukaj imaš občutek, da bi lahko s prsti trgal oblake in ponoči preurejal mlečno cesto. Življenje je lepo in enostavno. Manj kot imajo ljudje, več ljubezni jih obkroža. Ali kot je pred kratkim rekel najin novi Filipinski prijatelj Ray: Always smile. Our faces are the best billboards, where the ads of life are seen. Life is not a problem to be solved, but a gift to be enjoyed.
Ni komentarjev:
Objavite komentar