Mislila sem, da bova delili vsaj en skupni Filipinski trenutek.
Eno Filipinsko "belo kavo", ki se bo delala, da je podobna nasi. Da se bova druzno pritozevali nad vrocino v velikem mestu, da mi bos pokazala Manilo, kot si si jo uspela narisat sama, da mi bos odstrla kaksen filmski koticek, ki bi zapolnil mojo radovednost in zakljucil paket mojega Survivorja. Da Filipini ne bi bili le Survivor, bili bi tudi delcek "ta prave" mene, Ule, ki jo poznas. Ule od Silvana.
Pisala si mi, enkrat. Se preden sem prestopila mejo te nama tako tuje, ampak "skupne" dezele. Rekla si, da se tudi ti, sem in tja - potihem, v svojem srcu - igras Survivorja.
Veselila sem se, da te srecam. Z razlogom, da bova imeli zmenek.
V Ljubljani sva se srecevali nakljucno, ko nama je korak zastal na stopniscu Kinoteke ali Ekrana, ali, ko naju je ta isti korak, zanesel v ohlajeno filmsko dvorano. Tvoj nasmeh je bil vedno nekaj posebnega, skromen. Tvoja podoba je bila mehka. Za njo sem vedno cutila mocno zensko.
Ne znam si pojasniti, kako to, da te ni. Tvoje zivljenje je bilo filmsko. Tvoje zivljenje je film.
Prihajajo dnevi, ko se od Filipinov poslavljam. Ko si mrmram - se predzadnja voznja s colnom, se zadnji obhod z avtomobilom, se malo pa zadnja vecerja.
Filipini so bili za naju obe ogromna preizkusnja. Zame ostajajo za vedno zapisani v mislih. Ti zavedno ostajas zapisana njim.
Objemam, poljubljam te. Poljubi nebesa - se zame.
Ni komentarjev:
Objavite komentar