sreda, 24. marec 2010

SURVIVOR: Minila (september, 2009)

Odhod v Manilo je bil en velik krc v zelodcu. Vsi obcutki na enkrat so se drenjali v najmansem koticku, nekje med zlicko in trebuhom.
Zalost, da kraj, ki sem ga koncno osvojila in mu dopustila, da diha v svojem ritmu, zapuscam, je skusala prehiteti ponos nad tem, da sva s Sasko zdrzali oba meseca. Ena z drugo. Oddelali. In se vmes zaceli imeti iskreno radi. Veselje, da se vracam domov, kjer se pocutim ljubljeno, razumljeno in mirno, kjer zivim in obstajam jaz, je skakalo gor in dol, gor in dol in vzklikalo: "je, je, je, je, je!". Skusalo je preglasiti precej bolj tiho ampak izrazito tesnobo, ki se je pojavila ob misli, da zapuscam vse te ljudi, ki jih zagotovo nikdar vec ne bom srecala na enem mestu, v taksni osamljeni vasici, pod tole bambusovo streho, s skupno eno in edino nalogo : "Survivor!". Da na poti do svoje "kabane", se zadnjic v daljavi vidim leseni most in najsirse temno modro zvezdnato nebo - ter vsakega izmed njih. Uf, kako smo se imeli radi in kako smo mi sli kdaj na zivce... Vse tole, je bil en majhen psiholoski preizkus tudi zame, za vse nas. Ampak v tem zadnjem nocnem utrinku silhuet Argentincev, Izraelcev, Srbov in Filipincev, sem cisto vsakega izmed njih potihem stisnila k sebi in zasepetala hvala. No, pa se je pojavil se knedelj v grlu.
Naslednje jutro se je pot v glavno mesto, zacela precej zgodaj.
Ob pol 7ih zjutraj smo se se zadnjic peljali po vedno bolj razjahani makedamski cesti. Monsunsko obdobje se je prav zares zacelo. Odtisi gum se niso vec susili, rili so samo se globlje in globlje. Se zadnjic sem skozi okna avtomobila opazovala otroke z vasi, luze, filipinske domace zivali in tropsko rastje, ki so brzeli mimo mene. Cim vec fotografij sem v enem hipu hotela sitisniti v miselni predal z etiketo FILIPINI.
Pot s "super banco" je obicajno se kar u redu. Ce odmislim to, da se vec kot dve uri in pol, nase zadnjice stiskajo na dobrih 20 cm siroki deski. In dejstvo, da nikdar se nisem potovala po zelo razburkanem filipisnkem morju. Vse je enkrat prvic. Kot da bi nekdo narocil, da moram izkusiti prav vse mogoce scenarije. Morje je bilo sivo, kot zivo srebro. Prav tako hitro in brez sistema so se premikali njegovi valovi. Zaganjalo nas je po meter in vec v visino in nas potem, z rahlim prostim padom, potiskalo nazaj v objem morja. Zelodcku se je zdaj pridruzil se, zgolj fizicni, obcutek: "sem v lunaparku in lebdim v zraku".
Pot do Manile zahteva uporabo vseh potovalnih resitev, ki jih poznamo. Avtomobil, ladja in, ne nazadnje, se letalo.
Letalisce v Nagi je najmanjse letalisce s katerega sem poletela v najvecje mesto, ki sem ga kadarkoli obiskala. Odpotovala sem najmanjsim letalom, katerega propeler je bil namescen ob mojem stranskem oknu. Kvaril je moj razgled, ob enem pa sem vsakic, ko sem ga pogledala, pomislila: " Prosim, ne se ustavit, vrti, vrti, delaj, delaj!".
Manila je Azija, kot sem si jo predstavljala pred dvema mescema, preden sem prispela na svoj koncni cilj. Preveva jo sunder svetovnega mesta, metroja, vlakov, avtomobiliv, obrazov vseh barv in oblik, najrazlicnejsih modnih stilov, nakupovalnih centrov in neboticnikov. Nakupovalni centri, parki in neboticniki so Manilski simbol ekonomskega in arhitekturnega napredka.
Na svoji prvi nocni voznji v mesto pa se mi je vseeno zdelo, kot da potujem v znanstveno fantasticni film, ki so ga posneli kaksnih 20 let nazaj. Neboticniki so ogromni, zastirajo pogled v nebo in s svojim sijajem jemljejo blesk zvezdam.
Nocno zivljenje je polno fotoaparatov, po zadnji modi urejenih fantov ter deklet v oblekicah in visokih petah. V klubih DJ ni osrednja figura, zdi se, kot da se tam mladina ne druzi zaradi glasbe. DJ je potisnjen v kot in najnovejsi hiti ne bucijo na ves glas. Glasni so obiskovalci, ki neznasko radi klepetajo, nazdravljajo, plezajo po belih kavcih in z bliskavicami lovijo trenutke sobotne noci.
Se nekaj hitov, se nekaj angleskih besed, se par toplih objemov in stiskov rok - tudi sama lovim zadnje azijske trenutke.

Ni komentarjev:

Objavite komentar