Svoje mesto je treba zapustiti, da ga spet vidiš. Vsakič, ko se vrnem vanj, ima zame novo podobo. Bi kar naredila kakšno fotko, čeprav nikdar ne nosim s seboj kamere ali fotoaparata. Tudi v tujini ne. Saj pritisne kdo drug, da spomin ostane. Ampak prav to, da še ni spominov je najlepše. Vse je tako brezmadežno, brez odtisov naših prstov in ustnic na kozarcu limonade. Vonji in barve so drugačni, besede dobijo drug pomen, jaz pa diham hitreje in površno. Obožujem to hlastanje, ki se umiri ob globokem večernem vdihu. Občutek, ki bi ga najbolje lahko opisala kot vdih svobode.
Zanimivo je, da sem mislila, kako se mi to lahko zgodi le v drugih krajih in mestih in se mi Ljubljane še čez okno ni dalo opazovati. No, zdaj je itak ne bi mogla, ker moje podstrešno okno sili tja nekam k nebu. Seveda, tu sem jaz, moje življenje, vedno ista prevrnjena kanta za smeti in vedno še tri ženske v vrsti na pošti. Pa me je pred tedni nekaj zganilo. Sedela sem zunaj in si ogledovala balkone stare hiše ob Ljubljanici. Koliko zgodb, ki jih nikdar prej nisem opazila. Kaj vse nekateri navlečejo na tistih par metrov, tam čez pa verjetno že dolgo nihče ne stanuje. Pri Herkulovem vodnjaku šprica voda. Pijem kavo, deklica s skirojem pa se brezbrižno vozi po pločniku gor in dol. Lepo mesto, tale Ljubljana.
Ni komentarjev:
Objavite komentar