V sredo sem ponovno sedla v žametni rdeči stol Kinodvora. Na prvi oktobrski dan, se je zanj začelo novo štetje časa.
Ljubljana si ga zasluži. Z njim je dobila svojstven filmski prostor, raznolikejši filmski okus, še čvrstejši in zanimivejši značaj, nov košček k svoji pisani osebnosti. Lahko bo spet družila en poseben in zanimiv krog ljudi, družila bo Ljubljančane. Zdaj je uspela prižgati vabljivo luč rdečega preddverja in dvorane. Hja, zame so film itak sanje, možnost, da postanem in sem vse to, kar sem zares in to, kar v resnici nisem, je dvom, je cmok v grlu in je očiščenje.
Moj oči pa je bil v film pomojem kar zaljubljen. Film je bil zmeraj povsod, če ni šlo drugače, se je skril med knjige v črke filmske teorije in tako z nama odpotoval na morje. Z njim sem šla prvič v kino Komuna, kjer sem na velikem platnu videla Kekca in potem večkrat sanjala strica Bedanca, kako se guga v viseči mreži in nekaj rezlja ali pa kar ždi pod mojo posteljo. Oči me je prvi odpeljal v ta domišljski svet, mi ga približal, mu dajal smisel in tako tudi v meni začel vzbujati zanimanje.
Kinodvor in njegovo ekipo sem spremljala prav od začetka - srečna sem, da jim je uspelo in da so ponovno skupaj. Nekje v tretji vrsti, zapisana na enem izmed stolov, bom pa še kar nekaj časa jaz. Jaz v tem kinu in on za vedno z mano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar