“Življenje”, kot se ši(š)ka (Žurnal, nov. 2009)

Pritisnil je zimski mraz, nas pa je iz večernega posedanja na tivolskih klopcah, potisnil v notanjosti naših dnevnih sob in ob domačnost toplega čaja. Ljubljana bi ob prehodu jeseni v zimo potrebovala en velik ventilator ali pa kar fen. Z njim bi razpihala jutranjo sivo meglico, ki se najraje ovije okoli gležnjev in iz nas iztisne razgreto sapo, ki se razpuhti ob čakanju na zeleno luč. Mogoče bi ji uspelo odtajati tudi kakšen kisel nasmeh na obrazu. Rada imam vonj po zimi, ki se ostro zapodi v nos in se lepi na naše, če ne že zimske, vsaj prehodne plašče. Komaj čakam, da dopoldne razsodi o zmagovalcih dvoboja: sonce proti nagnetenim oblakom, ki najverjetneje tako tesno tičijo skupaj, da je tudi njim, v zgodnjih urah, manj hladno. Da se prebije na plano kakšna topla sončeva dlan in ponudi kratek pobožljaj. Vendar pa nam v tem mesecu naše mesto zvečer ponuja topli pobeg, ne glede na vremenske razmere. Odprtih je več vrat v najrazličnješe fantazijske svetove. Liffe nas bo dobrih 10 dni posedal na oblazinjene stole filmskih dvoran in vzneseno vrtel kolut za kolutom. Kino Šiška pa ima v rokah več čarobnih piščali, ki bodo s svetlobo premagovale temo in božale naše receptorje. Začarajte se, vsaj za trenutek.