“A gremo v kino?” se izpisalo vprasnje na ekranu. “Kaj pa gledat?”. “Ne gledat, poslusat!”. Ljubljana ima prostor, ima Kino, v katerega se ni skril samo film, temvec se gledalisce, ples, razstave in glasba. Novodobno mestno zbiralisce umetnosti. Sama sem Kino Siska prvic obiskala na koncertu Ali Ena. Obcutek sem imela, kot da smo se zbrali tisti, ki si o smeri, v katero hiti svet in spreminjajocih se vrednotah, ob katere se spotikamo, (vsaj potihem) mislimo svoje. Obenem pa je bil to ogromen kup tistih, ki smo v svojih osnovnosolkih letih, na skoraj vsaki “soli v naravi” vzklikali : ”Bureeek, ta ta ta na! Bureek!”, hiteli rapat, da “imamo pr’jatla, k ime mu je Ranko” in bili blazno “kul”. Dvorana Kina Siska je bil polna obiskovalcev, ki sta se jim na obrazu izrisovali pristna sreca in navdusenje, ker imajo moznost, da se v soboto druzijo v nekem drugacnem, novem prostoru, predvsem pa zato, ker je Ali En nazaj. Vsaj za ta vecer. Koncert je bil odlicen - ravno prav vsega: zvizgov, krikov, spontanosti, izpiljenosti, improvizacije, gostov in komadov. Dalajeva glasba se vedno zaziga. Besedila pa stojijo na mestu, se bolj cvrsto in pomenljivo kot kdajkoli prej. To soboto, Kino Siska, ponovitev. Toplo priporocam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar