nedelja, 18. april 2010

Diham.. (Žurnal, april 2010)

Včasih imam občutek, kot da se pod snežno odejo, z meglenimi jutri in kristalnim zimskim pišem, čas ustavi. Prestavimo se v »to je treba« način obratovanja in le sem in tja z lahkotnostjo presežemo rutino. Razigranost domače omare sodeluje in se začasno ovije v puhast objem volnenih puloverjev. Barve spijo, skoraj vse. Miži še avto pred hišo, da slučajno ne bi izstopal. Celo obveznosti se polenijo. Potem pa nas kar naenkrat pomlad posede na vrtiljak in požene. Motorje kabrioletov razmigajo njihovi ponosni lastniki ob katerih med vijuganjem sopotnice lovijo svoje rute, na Gradu pa skupaj z voznikom popoldansko sonce. Soseda z več čistilnimi proizdovi drgne rolete, tudi na zunanji strani. Na stopnišču srečam vzneseni vzpon korakov v drugo nadstropje. Ena noga, dve stopnici. Domače stene komaj čakajo, da izdahnejo suho toplost radiatorja in vdahnejo sveže aprilsko jutro. Tudi obveznosti se zdramijo in bi kar naenkrat naredile vse, da bi jim namenili našo pozornost. Spet je treba, ampak tokrat tudi vse bi. Zato se čimprej lotimo tistega špehnatega spiska, ki mu manjka še kar nekaj kljukic. Da bomo spet vsaj za trenutek lahko ustavili čas, tokrat po naše. Brez kape, brez plašča.

Ni komentarjev:

Objavite komentar