Najstnica (Žurnal, maj 2010)

Ljubljana odrašča. Raste v višino in pridobiva obline, v širino. Preoblači se - v nove kroje, barve in fasade. Svoj stajling nadgrajuje z dodatki. Žvenketa z jeklenimi cevmi in gradbenimi odri. Včasih zapravi kakšen euro preveč, drugič spet ponočuje tja v jutro. Pod Bregom sprehajalna pot, ob Čevljarcu stopnice. Še en nov most, še ena garažna hiša. Mudi se ji. Hiti, da ujame takt in tempo drugih mest, ki so tako ali drugače že »ta glavna«, predvsem pa že plešejo na najnovejši hit. Zaenkrat je njena osebnost še nekoliko hektičena, nedefinirana in kaotična. Obnaša se kot nepredvidljiva najstinca, ki si trmasto želi čisto vsega. Naenkrat. Sploh pa zadnje čase nonstop opozarja nase. Povsod nekaj ropota. »Tresk« železnine na prtljažnik kamiona, nepretrgan »ZzzZZ« motorne žage v naslednjem križišču. Da bi mi lahko dokazala, da že skoraj je, »ta glavna«, trenutno jaz živim po njeno. Smerokaz tu, navodilo tam, vijugam med »obvezno sem« in »obvezno tja«. Komaj čakam dan, ko bo polnoletna. Predvsem pa v miru. Brez tresk in brez bum. Fotoaparat okrog vratu, nekaj eurov za hot dog in limonado v žep pa Ljubljano pod roko. Tudi doma se lahko grem turistko, kar tako, za en dan.