Ko si krajšamo čas (Žurnal, maj 2010)

Zakaj rečemo, da je čas treba skrajšati? Saj ga ja vedno lovimo za kazalce. Za vsaj še nekaj minut s tabo. Vsaj še uro spanca. Samo še en dan več, samo še to poglavje. Knjige bogatijo. Naša razmišljanja, fantazije, besede, naše svetove. Približajo tiste, ki so zares, ampak od drugih. Odstirajo zasanjanje tančice tistih, ki se v resnici niso zgodili. Pa ravno zaradi knjig obstajajo. Nas pobožajo, ko se vzdigne nežna pomladanska sapa in po črkah novega odstavka spet migota pozlačeni sončni žarek, ujet med trepeljaje listov. So bolj lahke takrat, ko je že brisačo in senčnik težko dobro zapičit. In bolj špehnate, ko na levem vzglavniku brezskrbno drnjoha naš posteljni partner. Na tako redno stavim, da bi čim prej, neozirajoč na smrčenje sosednjega nosa, zmanjkalo tudi mene. Da bi teža platnic in stavkov na mah zaprla tudi moje »rolete«. Na trnovskem bregu brezskrbnost valovi z Ljubljanico in prhuta med račkami. Raznobarvne naslovnice čakajo v lesenih zabojnikih, da jih vzamemo v naročje. Na nasprotnem bregu med kopico kombinezonov ropotajo stroji. Da bomo lahko brali še na kakšnem koncu Ljubljane več. Delavec usmerja mali žerjav in v kolono stika še eno stopnico. Zajame kar vedro Ljubljanice, z njo nameša novo malto. Katero knjigo navodil pa on bere?