All that jazz (Žurnal, junij 2010)

Zgodi se ponedeljek v juniju. Neosvobojeni prsti na nogah ustvarjajo nekakšen kondenz v supergi, ko čakam na križišču. Ravnokar oprani lasje se v naslednjih korakih zamaščeno polepijo na čelo. Obhodim gradbišče ljubljanske Opere, ki se nadgrajuje z modernističnim črno zastekljenjim prizidkom. Nisem še popolnoma prepričana, če mi je všeč. Eh, saj je skoraj vedno tako, da se oklepamo utečenega in imamo radi to, kar poznamo. Ritem, ki je moj, sistem, ki ga obvladam, podobo, ki je domača. Na dvorišču ob Operi zašelesti kostanj. Šunder kafiča, po pesku se pretikajo koraki. Gajo. V mislih se mi izriše podoba temnega moškega, čeprav nisem popolnoma prepričana kakšno barvo las ima v resnici. Zame je vedno zgledal bolj junak kakšnega akcijskega filma. Črna majica, vodoravna guba na čelu, kvadratni obris profila, krepka dlan. Med prsti bobnarske paličice, okrog njega jazzovsko počumevanje napete opne. V svojo klubsko domačnost je nabiral raznolikost življenjskih zgodb, ki so se potem še kdaj, vsaj za nekaj taktov, srečevale v istem spominu. Tisti se zdaj, vsak pri sebi in po svoje, poslavljamo od jazza na Beethovnovi. Kleti ni več, spomini so. In nove melodije čakajo. Ne več od tam spodaj, mogoče jazz zdaj najde prostor na terasi, kje tam zgoraj.