Tadobra volja (Žurnal, julij 2010)

Fikus je iz dnevnosobne poličke v nekaj preteklih mesecih odplezal proti tlom. Zdaj že skoraj tipa konec svojega maneverskega prostora, spet obrača smer in povzdiguje ta nove poganjke nazaj proti oknu. V vsej poletni sopari se je polenil. Celo ventilator nama obema prav nič več ne pomaga. On sanja o kakšnem prostranem vrtu, jaz o zasušenih slanih kapljicah na obrazu, senci pod borovcem. Morje. Polenilo se je tudi opravljanje vseh krempljastih strešnih sosedov. Požvrgolijo samo še tja v zgodnje jutro, najbolj sočne novice so na tapeti tam okrog pol 6h zjutraj. Škoda, ker jih ne razumem. Ko se zakurbla vsa strojna mašinerija in se po bližnjih ruševinah SloVina začno prekladati delovni kombinezoni, se neopazno razblinijo v nebo. Sem pa tja jim vsaj poskušajo slediti tudi prašni oblaki. Njihove zamazke zjutraj s ta novimi brisalci odplaknem z vetrobranskega stekla. Jp, zaradi «čezcestnega« židanca, ki mi jih je ob mojem nespodobnem parkiranju v opomin izkrivil, zdaj po novem fašem še parkirno kazen. Ker imamo na križišču gradbišče, pa porti potije. Parkirnih mest pa ne. Stavim, da židanc pokliče redarja. Samo zato, ker ga lahko, sam prej ni nikoli hodil. Še en opomin zame. Eh, tudi on po mojem rabi samo ene fejst počitnice.