Mantra (Žurnal, junij 2010)

Zadnji mesec je precej natrgan. Zajtrk imam danes ob 6ih zjutraj, jutri ga lahko suvereno nadomestim kar s kosilom ob dveh. Zalotim se, da spim po koščih. Na vso brzino perem in obešam perilo, da lahko vsaj za nekaj trenutkov, magari na kavču, vsaj še malo zaprem oči. In spet dirjam naprej. Na tržnico v soboto ne grem, hladilnik bolj praznim kot polnim. Dneve narekujejo telefonske številke v mobitelu, datumi in ure, ki so zacahnane po straneh filipinskega zvezka. Z avtombilom se prekladam po ulicah, katerih imen še do prejšnjega tedna nisem poznala in po tistih, ki jih prevozim vsak dan. Ni pa nujno, da jih naparkiram. Vozim v krogih, držim prekrižana kazalca in sredinca, in mantram :«Naj bo parking, naj bo parking...«. Pa še vedno v vsej tej intenzinostni kolobociji srečujem ljudi, ki znajo toplo stisnit roko, ki se jim navihano iskrijo oči, ki me spravljajo v smeh. Najraje hitim domov. Tam razburkanost dneva potihne, tam se objamem v mir. Če bo le... ok, dajmo še zadnijč danes: »Naj bo parking, naj bo parking«.