Pridi, jesen! (Žurnal, september 2010)

V Kudu, po starem. In novem. Če se ne srečamo po še eni enoletni »osebnostni« nadgradnji, se premikamo naprej vsaj po spremembi obuval. Prestopajo se čeveljci, superge, šlapi, platforme, bulerji. Au, opa, oprosti, sam mal, ja, živjo! Stopala, ki jih poznamo od daleč. Suvereni zakorak obuvalnega para v katerega družbi smo prišli. Kar naravnost, do odra. Pa vsi gležnji, ki jih nismo videli že dolgo. O, kako smo? Pa leto stari sandali, ki jih nismo videli še nikoli. Hm, in kaj vi? V Kudu se vsako leto prekriža na tisoče kratkih, obsežnejših, vljudnostnih, srčnih al pa ta hitrih korakov, objemov, prijateljskih in vljudnostnih fraz: »O, kako pa kaj ti?«. V Kudu smo skupaj. Pa ne po letih, ne po faksih, ne toliko po glasbi mogoče bolj po filmih. Eh, svobodni smo. Za drink, objem, kar tako. Trnfest je hit, ki udari enkrat na leto. Zbliža vse ljubljansko, kar koraka gor in dol. In se bolj ali manj suvereno prestopa skozi zimski januar. V vsej sivini in megli se kdaj prezre tisti par poznanih gojzerjev. Avgusta je korak vseeno lahkotnejši. Prestopim v september, sem pa tja že potipam radiadiator. Pripravlja se novi čas, večja zbranost, multi fokus. Pridi jesen.