Radar redar (Žurnal, september 2010)

Uf, kako se zadnje čase počutim pod kontrolo. Po mestnem jedru švigajo policaji na kolesih in oprezajo za vsemi mogočimi nepravilnostmi. Imaš čelado na kolesu? Si slučajno mislil, da lahko v center pribremzaš dol po Čopovi in se ob enem še na hitro nekaj zmeniš po mobilcu? Na-a. Ni šans. Obe nogi na pedalke! Pa obe roki na balanco, takoj! Da ne omenim kako je luštno, ko se nekaj tednov nazaj, sredi noči, v sosednji ulici usuje v prah pol ceste in gradbinci, za voljo varnosti in v čast novonastajajočemu urbanemu projektu, zaprejo še en košček ulice več. Na Ministrstvo čez cesto že bolj intenzivno vozijo uslužbenci. Tudi sosednja osnovna šola ima že predure, podaljšano bivanje in roditeljske sestanke. Pred mojim vhodom pa ni več prostora zame. Oziroma tam po novem stoji znak in vsakič, ko ga pogledam krikne: Ej, da ne bi! Sej veš, da ne smeš, ne? Včasih dam radio bolj naglas in se naredm, da ga ne slišim. Pa je zjutraj že aktiven še en sosed, ki po mojem mnjenju definitivno nima avta in definitivno ne hodi v službo. Ker on kliče. Vsak dan, enga in ta istega strica redarja. Ta pride in te z veseljem uklene v rumeno. Pha. Plus, da ima redar zdaj po novem kar že radar. Ok, kam grem delat ta tečaj?