torek, 19. oktober 2010

Intervju: Anže PALKA, SIFF (Antena, 19.10.2010)


Še en slovenski multitalent? Ne, samo ena trojna osebnost!

Sedim za kuhinjsko mizo. Sem in tja k nam priskaklja zajklja Nima. Če smo iskreni, se hrupu najraje umakne tja v kot ob pihljanje računalniškega ventilatotja, pod kable. Na obisku pri Palki nas je kar nekaj. Vsi delajo, vse brbota. Palka kuha, brat Matej pripravlja čaj. V sosednji sobi se pilijo besede, preverjajo barve, dizajn, flajer, plakat. Nad vsemi bdi velikanski plakat zelenega krokodila. Iz zvočnikov pompozno doni Carmina Flamenca. Vsakih nekaj minut zazvoni mobilnik. Kaj je treba še narediti, imamo vse, kar potrebujemo, koga moramo še poklicati? Iskre 4. SLOVENSKEGA OGNJENEGA FESTIVALA se krešejo, strast se zaganja, V Palki kuri.

Brez pomisleka začne zgodbo

»V prvem razredu je nekoč prišel brat v mojo sobo...«

»Ne, kje sva že bila?« mu zavpije Palka, ko se ta ravno zmotovili skozi drsna vrata. Palka zamahne z roko.

»»Vpiši se v glasbeno šolo, mi je rekel, pa ga nisem poslušal. V 4. razredu, ko mi je kliknilo, da bi bilo mogoče brata vseeno fino kaj poslušati, sem šel pa kar sam na sprejemni izpit.«

»Kje so pa starši?« so ga vprašali, ko je 11-letni kravželj sam pritrogal svoj kitarski kovček. »Ja, ni jih«. Že tukaj začutim njegovo odločenost in eno, po moje skoraj značilno Palkovo trmo. Nekakšen z glavo skozi zid, ampak ne zlonameren in ne uperjen proti drugim. Z glavo skozi zid – do sebe nazaj. Opravil je sprejmni izpit za kitaro in 1. septembra zgrabil za kljuko glavnega vhoda glasbene šole. »A vpisal se pa nisi?« ga je takoj na vratih za rokav pocukala birokracija. Kdo bi pri 11 letih vedel, da položit sprejemce ni dovolj... Zaradi birokratskega zapleta je lahko še eno leto brcal žogo v steno sosednjega bloka. Potem pa je svoje osnovno glasbeno izobraževanje začel s profesorico Mileno Turk.

UBRATI TA PRAVE

Takrat je Palka častil dve stvari: Beatle in kovinske strune. Sicer se je vrat kitare od napetih kovinskih strun že začenjal malce kriviti, ampak nič hudega. To je bil zvok, ki ga je pri 12 letih hotel slišati. To je bilo to. Običajno je po kitari potegnil samo kako minuto pred učno uro. Pa je spet enkrat mimo sobe pribremzal pet let starejši Matej in ga malce zviška oplazil: «Pa kaj se ti greš, enega Paganninija!? Vadiš po 10 minut. To ni nič, to moraš vadit po 4, 5 ur na dan!« Loputnil je vrata za sabo in izginil. O tem se nikdar več nista pogovarjala, ni bilo prepira, ni bilo zamere. Bila je motivacija, prišla je tista značilna trma. Naslednji dan si je kupil stensko uro pa koledarček. In po novem vsak dan zapisal, koliko je vadil. V istem obdobju je z dobrim pedagoškim pristopom in eno tako malo finto, veliko spremembo dosegla tudi profesorica Milena.

»Je prišel en dan, ko je rekla: Midva bova pa zamenjala strune, veš. Ne bova imela kovinskih, ampak plastične. Ni šans ... Moja kitara ima kovinske strune in jaz tako ne bom igral! »Dajva, samo poskusiva, se je znašla prof. Turkova. Tako, za en mesec. Samo, da vidiš ... In takrat, velika hvala profesorici Mileni, sem res začutil, kaj je to zvok, klasika, klasične strune. Nikdar več nisem hotel iti nazaj na kovinske. Še zdaj je tako.«

PLASTIČNE STRUNE, »PLASTIČNI« NOHTI

»Petra Lagudina sem dobil za novega profesorja kitare, vzporedno pa sem šel na avdicijo Radia Slovenija, da bi tam odigral neki komad. Ampak takrat sem imel bolj slabe nohte. In ker so bili nohti slabi, sem tudi bolj slabo igral. To sem Petru tudi večkrat povedal. On pa je samo rekel: »Poslušaj, dovolj izgovarjanja, tukaj imaš telefonsko številko, pa si pojdi naredit umetne nohte. Da vidimo, koliko bo boljše, okej?« Bil je namreč prepričan, da se učenec, sploh mlad, izgovarja, zakaj ne more vadit, koliko ima še drugih bolj pomembnih obveznosti, zakaj ni vežbe in zakaj ni časa.«

Tako je profesor Lagudin razumel ta Palkov problem. Ampak, evo. Palka je imel končno čvrste nohte in profesor Lagudin mu je dal za preigrat Variacije na francosko temo (Fernando Sor). To so bile variacije, ki so vsaj za dve ravni presegale njegovo znanje. Pa se jih ni ustrašil. Imel jih je, ta močne nohte, in kar naenkrat ga je zanimalo igrati vse. Še več vadit in vadit. V tem entuzijastičnem zanosu se spomni:

»Nekoč je po koncertu glasbene šole do naju s Petrom prišla celo ravnateljica in naju vprašala, kaj da je zdaj to, ali delava čudeže. Pogledal sem svoje dlani in se nasmehnil: Ne, samo nohte imam.«

Glasbeni JAMES DEAN

»Hja, razen na kitari, sem bil v otroštvu težek gavnar. V osnovni in v srednji šoli. Zmeraj sem šel po svoje. No, pa saj,« se namuzne, »še zdaj je tako.«

»Ker nisem bil prepričan, da bi res naredil sprejemne izpite za srednjo glasbeno šolo, sem se vpisal na Gimnazijo Moste, obenem pa sem še za eno leto ostal na osnovni glasbeni. Nonstop sem vežbal kitaro. V gimnazijo sem hodil samo zato, ker je bilo treba. Drugače pa sem vadil vsak prosti trenutek. Dopoldne, popoldne, ponoči. Ko sem delal sprejemne izpite za srednjo glasbeno šolo, sem v istem dnevu tudi izvedel, da sem sprejet. Takrat je profesor Tomaž Šegola po telefonu povedal Petru, da sem bil daleč najboljši in da me sam vzame v razred.«

Zmagaaa, juhu!

»Takoj, marca, sredi leta, sem pustil Gimnazijo Moste. In počakal, da sem se lahko z naslednjim šolskim letom vpisal na srednjo glasbeno čolo. Vmes sem še bolj in bolj vežbal. Z nekaj sreče, sem padel ravno v generacijo, ko je bilo ob zaključku šolanja potrebno opravljat še maturo.«

Pa ne, no!

Dolgi, mastni lasje, bulerji, multiprestopnik. »Ampak zelo kultiviran prestopnik!« se navihano zadere med tem, ko si spira roke v kopalniškem umivalniku. S profesorjem za kitaro sta nagruntala, da je najboljša možnost, da bi preskočil letnik in ujel tiste, ki jim še ni potrebno maturirat.

»Vadil sem kot zmešan. Dva letnika inštrumenta, plus dva letnika vse snovi, ki me ni niti malo zanimala. Pa še zaključni izpit. Pfui! Vse sem speljal. Vmes pa zmagal še na tekomvanju mladih glasbenikov Republike Slovenije.

Prej je bila pa še...

ZLOMLJENA ROKA

»S sestro, ki je 10 let starejša, sva se enkrat pred televizorjem tepla za daljinca. Pa zato, kateri program bomo gledali. V valu histerije sem jo s krepkim zamahom butnil v piščal. No ja, njej sicer ni blo nič, jaz sem si pa roko zlomil. Mami je rekla, da imam samo od udarca malo otečeno, in kaj razgrajam. Pravzaprav je bila pa kar zlomljena in se je posledično tudi slabo zarasla. Potem sem se pa tepel pa fuzbal igral. In sem leta in leta sem pa tja malo pestoval to svojo roko. Sem se kar že navadil, da pač vedno malo boli. Jeseni smo na šoli začeli še s telovadbo. Prvič, ko smo igrali nogomet, sem se takoj nekaj narobe obrnil. Voila, pa je spet šla roka. Še enkrat, zlomljena. Moral sem na operacijo prav te roke, ki me je že tako vedno nekaj bolela. Imel srečo in odličnega zdravnika, ki mi je tako dobro porihtal roko, da sem šel v parih mesecih na tekmovanje in zmagal. No sej, to je bilo to tekmovanje mladih glasbenikov. Potem pa na Akademijo. »

NAJDEM SE

Na Akademiji se ni dobro počutil, razmišlja. Vse je že preigral, stvari so se začenjale ponavljati. Ravno to je bilo super. To ga je prisililo, da je začel iskati nove stvari, nove izzive. Glasbo, ki je še ni poznal, še ni igral. Poslušal je sebe, začel pisati besedila, skladati.

»Iskal sem se v svoji glasbi. Na diplomi so mi rekli, da če se vpišem na podiplomca, imam večje možnosti, da bom igral z orkestrom, oziroma da mi ta možnost pripada. Rekel sem si, idealno! To je res to. Delal bom z orkestrom in uresničil svoje sanje.«

Kakšne sanje?

»Ja, Beatli so bili od vedno ideal. Od malih nog. Od takrat sem si tudi želel imeti svoj band. Pa napisati koncert za kitaro in orkester. To so bile pa velike sanje. Še preden sem bil v glasbeni šoli sem našel partiture od dedka. Partiture za pleh bando, v katere sem kar sam začel pisati note, čeprav takrat nisem niti vedel, kaj so note. Od nekdaj me je privlačilo notno črtovje. O tem sem sanjal. No, plačal sem 1 800 000 takratnih tolarjev in se prijavil na nadaljevanje študija. Opravil sprejemni izpit, šel na avdicijo. Na Akademiji pa se jim je zdelo nesprejemljivo, da bi nekdo izvajal flamenco in s svojo glabo zaključil podiplomca. Še ena ovira, ki sem jo moral premagati. Kar pa se mi zdi bistveno. Kar sem resnično občutil, je to, da dokler si nekonkurenčen, dokler si bolj ob strani in videti, kot da iz tebe nič ne bo, takrat te pustijo pri miru. Ko enkrat to prerasteš, prestopiš, takrat pa se stvari začnejo zapletati. Videti je bilo, da ne bom imel možnosti, da študij zaključim tako, kot sem si ga želel. S svojo glasbo. Milivoj Šurbek je bil takrat dirigent pihalnega orkestra. Intuitivno je zaslutil, da je v moji glasbi nekaj več. Želel si je, da bi me slišal še enkrat. Potem je rekel: »Če skrajšaš, vse skupaj prilagodiš za pihalni orkester, dam sam tole v program.« In sem. In je šlo. Zaključil sem študij tako, kot sem čutil in tako, kot sem sanjal.«

PO ORKESTER, PO GODALA najprej!

Anže Palka in Presneti vohuni (Presneti pizduni, pravi brat Matej). To je bila prva skupina, prvi bend.

»Pihalni orkester AG pa je bil prvi orkester s katerim sem igral svojo glasbo in tako zaključil študij. Isti komad kot z njimi, sem odigral še s policijskim pihalnim orkestrom. Zmeraj pa pogrešal mehkobo. Pogrešal sem simfonični orkester, pogrešal sem godala. Takrat sem ustanovil New Flamenco orchestra. Začel sem pisati tudi besedila, ker občudujem vokal. Meni je najbolj ekspresiven. Najlažje se je z njim izražat. Zelo direktno gre to, kar si misliš, v muziko. Raziskoval sem, na kakšne načine se še da komponirati. Začel sem vključevati flamenko. Tako je pravzaprav nastal Anže Palka in New Flamenko Orchestra. V bistvu so se Presneti vohuni razširili v New Flamenko Orchestra. Dodali smo mehkobo, dodali smo godala. Ko sem se vpisal še na kompozicijo podiplomskega študija, sem imel z New Flamenco Orchestra prvi avtorski večer. Jani Golob, ki je bil profesor za kompozicijo, mi je rekel, da je to prvi avtorski večer, ki ga je izvedel nekdo, ki je v 1.letniku kompozicije, torej šele v 2.letniku podiplomca. To se baje do takrat na AG še nikdar ni zgodilo.«

Potem se je pa začelo.

Zdaj pa lahko: PO FESTIVAL!

»Kmalu sem sodeloval pri igri v Slovenskem narodnem gledališču, v Drami: Ojdip v Korintu Iva Svetine. Igral sem na kitaro pa malo sem se sprehodil po odru. Sem pa spoznal Ditko Haberl, legendo. Pa Polono Vetrih. Ob njej sem imel občutek, kot da jo poznam od vedno. Po predstavi, seveda – zabava dol pri Joži. Nekaj se nas je nagnetlo, vzdušje je bilo super, pa mi nekdo reče, da naj kaj zašpilam, za Polono. Igram. Takrat stopi k meni Mitja Rotovnik in mi reče: Kje si se pa ti skrival? Ponudi mi roko. V kratkem sem se oglasil pri njem v Cankarjevem domu. Povedal sem mu za Presnete vohune in predlagal, da bi z njimi naredili koncert itd. Ampak takrat še nisva ničesar dorekla. Bolj mi je med vrsticami rekel: Pojdi domov, razmisli pa pridi z enim konkretnim predlogom.V sebi sem čutil, da je čas, predvsem pa, da imam možnost, da se spomnin in naredim nekaj velikega. Naslednjič sem prišel z idejo o festivalu flamenka.

Segel mi je v roko, in rekel: »No, to je bil pa najin prvi poslovni sestanek.«

- Ula Furlan

1 komentar:

  1. Simpatično, brez bla-bla in zelo berljivo!

    OdgovoriIzbriši