Mavrica (Žurnal, oktober 2010)

Zadnjič sem se iz 14 nadstropja najbolj črne ljubljanske stolpnice, ki ji ljubljančani pravijo tudi črna vdova (čeprav zdaj v tej urbani pajčevini definitivno ni več edina baba), zapičila v železniške tire za ta pravo mestno tovarno. V sivem jutru vsak dan še vedno ogromno privzdignjenih ovratnikov, namrščenih obrvi in zavihanih hlačnic prestopa železniške tire in si krajša pot. Običajno do avta, ki je zatlačen tja ob pozabljeni kiosk iz 80ih. Ta v svoji značilni trafika formi in modrih samolepilnih črkah na popokanih šipah še vedno »prodaja« burek in čevapčiče. Izpuh zaropota, vagoni se vlečejo po tračnicah. Za trenutek vse izgleda blazno enobarvno. Ampak samo za trenutek. Monotonost v momentu razblinijo tape art veleplakati, črtasti avtobus vodilnega mobilnega operaterja, rdeči festival v kulturnem hramu, slovenska modna mimikrija – in to v 3D. Pa novi odtenki dizajnerske kolekcije na štadionu. Film s tako mogočno zgodbo, da ne potrebuje besed. Bistrejši Pogledi. Nekam vmes se skuša vriniti celo roza televizija. Na renesančnem dvorišču Fužinskega gradu se razprostirajo 15 meterska krila klenega primorskega Taurusa. Imamo barve. Vse.