nedelja, 05. december 2010

Depeša (Žurnal, december 2010)



Plastična televizijska ohišja, analogni signal, pet programov, daljinec – opeka. Zlata dekleta, Santa Barbara, A je to?, Kvizkoteka. Časi, ko je dedi precej redno, natančno enkrat v večeru, pošušnil tja proti klepetavi babici in želel mir. Ker so se začenjala poročila. Kasneje je bilo obdobje, ko sem sama vztrajno šumela s podplati copat gor in dol po dnevni sobi, z ušesom na prenosnem stacionarnem telefonu. Do trenutka, ko se je pompozno začela razpoznavna glasbena špica, je bilo v zraku zgolj opozorilo: Dviguj noge! Po intru pa tudi: Zapri vrata! Takrat je oči pograbil cigarete, prižgal in namrščenih obrvi v polmraku spremljal novice. Takrat so nas informirali. Baje. Imeli smo vsaj občutek, da v enem samem polurnem sklopu resnično lahko vsaj za nekaj video trenutkov, prelistamo cel svet. V uho so mi silile nerazumljive besede, kompleksne težave, konkretne rešitve. Danes poročila kdaj lahko gledam manj za informiranje in celo bolj za sprostitev. Kompleksne težave so postale neukrotljive, konkretne rešitve so se zataknile v načeloma, kriza, reforma in podobne. Besede popolnoma razumem. Tudi tiste v angleščini. Digitalni signal, nešteto programov. In vendar ne vedno več, ampak vedno manj. Izklopi!

Ni komentarjev:

Objavite komentar