Plus ena (Žurnal, december 2010)

Zadnji vzdihljaji leta. Zdi se, kot da so vsi res bolj » na izi«. Malo bolj dobre volje, bolj nasmejani, bolj flegma, malenkost neprespani, ampak - uredu. V pritajeni svetlobi zvečer sedimo v svojih ta toplih nogavicah, razmišljamo o voščilnicah, pozornostih, lučkah in novoletni jelki pa se nam kar naenkrat zgodi celoletni seznam. Takoj po  »Kje imam že jaz tiste ta rdeče okraske«? Potihem ali naglas vsi računajo. Koliko objav v medijih, koliko delovnih dni? Z vami že od, 24 ur na dan, celo vseh 7 dni v tednu. Koliko prodanih avtomobilov, izdanih računov, poslovnih partnerjev, kolikšen doseg bralcev, kako visok »rajting«? Same številke. Potem nehote začnemo še mi. Koliko minut čakajoč na dvigalo, kolikokrat Dobra Vila, koliko novih zobnih ščetk, parkirnih listkov, olupljenih mandarin, za koliko skrajšanih juter? Koliko novih poznanstev, na sveže zbledelih starih, koliko enic je postalo dvojina in kolikokrat je dve postala spet ena plus ena? Koliko minusa v plus in koliko plusa v minus? Potegnem črto. Prištejem še eno v polju starost, dodam tri za film. Eno, da izboljša rezultat za nazaj in dve za krhkost, rahločutnost in mogočnost novega poglavja. Za Ivana v Silvanu. Za oba.