Dan se me je lotil povsem drugače. Brskam med pojmi in pridevniki, se grem asociacije in med dodelanimi glasbenimi video spoti črpam inspiracijo. Tudi računalniška tipkovnica sestavlja bolj abstraktno vsebino. Sprehajam se med različnimi hodnimi površinami, obračam pesmi in podplate. Pustim, da me za spremembo vodijo bolj "ta intenzivne", v barvi špinače sem tako ali tako vsaj za nianso ali detalj, skoraj vsak dan. Z lahkoto bi se sicer vsaj na hitro lahko oblekla v črno, ta komorno, in šla še enkrat na ponedeljkovo kulturniško v Cankarjev dom. Z lahkoto bi jo takoj tudi odložila - v predverju, v prvi garderobi. Prešernove so bile sveže. Tudi v njih je bilo sredi zime čutiti lahni piš pomaldi. Okej, malenkost preveč žuganja nazaj tja v politiko. Pa tudi to pričakujem, pripišem tem kaotičnim zasmrajenim časom, sprejmem, predvsem pa ne glede na tajming in prostor: podpišem. Iskrivi teksti, hudomušna interpretacija, dinamični video art - strastna poetična vsebina, ujeta tja v sivi filmski dan. Bilo naj bi monotono, po pričakovanjih stkano tja nekam med črno in belo. Ponošeno tehnologijo so končo enkrat premagale barve, zasijale so v imenih nagrajencev, sploh pa s platna dol v vsa nadstropja Galuske. Lepo je bilo. Hvala za mavrico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar