»Jaz vedno dobim račun,« ponavlja gospodarstvenik številka 1 in si zmagoslavno gladi žepe svojega suknjiča. »Če vzamemo račun, moramo biti za to nagrajeni!« zamahne z roko in se v vsej logičnosti stavka odkašlja ekonomist številka 2. Lidija sicer prodorno in neomajno vztraja, ampak ... Resno, to so argumenti, to je debata? Zdi se mi bolj, kot da v živo gledam prvo poglavje kakšnega osnovnošolskega učbenika o bontonu. Ne, onadva govorita o državi in njenih financah. O davčni kulturi - na povsem banalen način. In ključno sporočilo vodilnih predstavnikov oblasti v prime time pogovorni oddaji? Jah, če boš priden, boš nagrajen. Na, piškotek. Stvarnost besed in utrinek resničnosti še isti večer nenamerno najdem v Mestnem. Ker je pogovor med tremi neobstoječimi tipi bolj prebrisan. Ker tam kart ni potrebno »polagat« na mizo, ampak so te razgrnjene že, ko sestopim z dvigala. Ker se povsem brez pretvarjanja razrožljajo steklenice piva in žmohtne kletvice. Ker tako suvereno na svoje mesto na parketu prifljocne še čisto pravi mastič. Ker zadžujem dih, ker povsem izigne čas. In ker prejšnjih nekaj televizjskih minut neoprijemljive realnosti, tako z lahkoto zamenjam z uro in pol surovega življenja v žamentnem parterju meglene iluzije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar