Ob vibriranju po blazini zraven mene polzi mobitel. Vstani, vstani, vstani. Jutro je in veke so še debele. Maili, mesidži, datum, ura. Pomežik v ekran je bolj počasen, misli pa so najbistrejše. Včasih sem jih tipala in grabila zvečer, ko sem odhodila dan in sem po pobezljanem hitenju končno srečala in slišala sebe. Zdaj me dan včasih tako spodmakne in strese, da se zvečer srečam bolj spraznjeno, kot napolnjeno. Sestop iz sanjavega kolesa s pedalkami iz velikih sanj in širokih nasmehov, ni vedno tak, da ga ob zaključku dneva enostavno parkiram pred hišo, mu nataknem debelo rožljajočo ketno, da mi ga slučajno kdo ne zmakne in ga pustim, da prespi ob prometnem zraku. Včasih se zgodi kar to, da se med dnevno vožnjo, ko vijugam med dogodki in opravki, osbenostmi in energijami, utečena asfalitrana podlaga v trenutku razblini in me vrže na neobdelane makadamske površine. Optimistično kolo zacikla, nasmeh zastane, balanco krotim z močnješim oprijemom. Vseeno mi spodmakne gumo in povsem surovo se razlepim na tla. Razočarajo me tisti, ki naj bi bili modrejši, bolj izkušeni, pomirjeni in zrealizirani. Toliko govora o kulturi, o izobraženi, surovi kritiki predvsem pa o refleksiji. Z velikim R! In? Kdaj bo kdo vsem vam vsaj za ta en krog s kolesom rekel – STOP?
Ni komentarjev:
Objavite komentar