V recepciji privatne ambulatne paciente sprejema mlada gospodična. Te v recepciji morajo nujno zgledat in se obnašat čisto tako kot tale, ki jo opazujem v čošku pred sabo. Načeloma sicer prijazen ton, sem pa tja celo nasmeh, ampak vseeno so vsaj obrvi malce zašiljene. Ni ona kar tako. Sestre v sprejemni sobi ne smejo bit preveč prijazne, potem bi jim človek še bolj pogosto trkal na okence in povpraševal, če je slučajno zdaj že tisti recept. Ambulanta je tako majhna in prijazna, da lahko v dobri uri, premerim skoraj vsak kotiček. Za boljšo atmosfero in lagodnejše čakanje se iz nevidnih zvočnikov po prostoru megliči pomirjujoča klasična glasba. Na stranišcu bacilno – sterilno vzdušje mehčajo neobičajne zlate svetilke. Eni gredo samo k okulitsu, druge nas nekaj čoha in praska, vmes brez pompoznega protokola s kotičkom očesa ujamem Predsednika, ki ga v hodniku prehitijo tisti, ki opravljajo sistematski pregled za službo. Na mimohitečem obrazu, ki ima odkar ga opazujem izraz, da mu šport resnično ni preveč blizu in da je tole prevrejanje nekih fizičnih sposobnosti za njegovo pisarniško udejstvovanje, komplet nepomembno, razberem še obupani šepet: Oh, laufat. Koliko raznolikih ozadij, osebnosti in zgodb. Saj bo, rabiš malo vode?
Ni komentarjev:
Objavite komentar