Kako je fino, ko za nekaj dni odklopiš. Ugasneš televizijo, izklopiš telefon, ignoriraš maile, ne klikaš po socialnih omrežjih. Izbrišeš lahko ves tehnološki šunder okrog sebe in za trenutek izstopiš iz francosko nemšega vlaka, TGVja in vseh ostalih. Prešaltaš v višjo prestavo svoje mašine in raje pelješ čez ovinke, meje in mostove. Za nekaj dni prekineš poslušanje novic v stilu »kdo dela kaj za koga«, kaj nam preti, kakšno je stanje, in predvsem o tem kakšno sranje je. Če se zgodi večer in se spraznjen sesedeš na svoj kovter pa se ti niti ne da rečt: »Ah kako je fino, sveža posteljnina in stuširano telo«, ker te že kar pri ah pobere, potem je res skrajni čas za preklop. Priklop pa tokrat na dlani. V njej, v obeh. Za vsaj en krog sestop iz zemeljskih tal na morje pod nogami. Vejk. Svež, športen, ubrisan človeški duh za družbo in majski morski vetrc na obrazu. Nove debate, prijazna energija, sončenje razbeljenih zimskih teles in široko razprtih ust, ki ure in ure grizljajo ha, ha, ha. Uf, sede. Mir. Ne slišim nič, samo pljuskanje vode in kabel čez dan in gromki smeh s sosednje sobe ponoči. Čisto vse je ok. Ustrelili so Osamo. Bum. Reality check.
Ni komentarjev:
Objavite komentar