Kdaj vzbrbota pulz, o čem sanjarimo, zakaj zardimo in koga ljubimo? Po tem Valentinovskem februarju sem verjetno še vedno nekoliko pod vplivom. Facebook je zasulo s simboličnimi vrtnicami in citati, google je ponudil spletni grafikon z matematičnim izrekom, ki se izriše v srček. Na youtube-u so Aretha, Whitney in Stevie hitrostno višali število ogledov. Cvetličarne so dišale. Nabiralnik je, zaradi vse elektronike (ali pa tudi ne), ostal prazen. V osnovni šoli je bilo najbolj pomembno kdo bo komu podaril tistega plišatega dalmatinčka, ki mu je na ovratnici bingljal mali srček s pripisom. Pri meni je trajalo še kar nekaj let, preden sem se zares zavedla kaj pomeni ljubiti. Čeprav zapisi v dnevniku te teze ne podpirajo. Tam sem namreč na večih straneh dolgo, strastno in neuresnično ljubila. J Kakšne so ljubezni danes? So bolj hitre, površne, celo bolj intenzivne, ampak z možnostjo, da se veliko prej razblinijo? Se pehamo za trenutkom prevzetosti, za vzdihljaji, za tiste čarobne spoznavne mesece, kjer nas še vedno čisto vse navdušuje in zabava? So naše ljubezenske izpovedi res najpogosteje skrite v tri čisto simpl znake I <3 U? Kje se spoznavamo? Redkeje v knjižnjicah in prostočasnih obveznostih. Večkrat kar tako na hitro, mimogrede, na črpalki ali pa pozno ponoči. Včasih in vedno pogosteje na spletu? Kdo, kakšni in kje so tisti uspešni pari, ki so že pred desetletji našli skupen jezik in njihova slovnica in slovar še danes delujeta? Romeo še stoji pod Julijinim oknom, ali je pomrznil in zbledel? Se bo žabec res kdaj zdrznil med poljubom in se prelevil v tistega nekoga, ki ga potihem sanjamo? Bo ta žabec res tu za zmeraj, v dobrem in slabem? Si tega sploh še želimo? Kakšne so novodobne grazie? In kakšni novodobni fantolini? Nas čez dan še odnesejo sanjarjenja o »popolnem partnerstvu« ali bi si želeli zgolj sopotnika, družabnika, prijatelja, zaupnika? Nas hitrost vsakodnevnih izzivov in priložnosti pehajo v to, da znamo vedno bolj živeti le vsak zase? Potrebujemo nekoga, ki bo dovolj hiter in v izziv. Postajamo obremenjeni s tem ali bomo odkljukali vse, kar se nam ponuja? Ali bomo zmogli vse okusiti? Smo si še sposobni reči, ej, počakaj. To je ta. To je ona. Ali on. Se obvezati, obljubiti in ljubiti. Prestati vse naprdnjene prepire, slabe volje in trmerjena. Nezanimive večerje in dolgočasne filme v znucanem fotelju. In biti srečni. Poiskati tiste drobce, ki nas po vseh teh letih še zanimajo, ze zliti v osebnost in telo našega soposteljčana in se stisniti ob ramo. Kar tako. Ker je lepo. Oh, ja. Jaz mislim, da ja. Tudi Adele in Lana čutita. Vsaka po svoje, ampak zaradi te – iste zadeve. Čeprav ni ravno Eric Clapton in Wondeful tonight, tudi Rihannina pop štanca vzklika, We found love! Sicer se ljubezenske zgodbe zavlečejo tudi v zono Somraka in je vedno več filmov z naslovi tipa »Kakšna je pa tvoja telefonska?« in »Brez obveznosti«. Pa se še vseeno prikrade kakšno večno sonce brezmadežnega uma, kjer si vedno odgovorim, da ja. Je vredno čutit to ljubezen. Ne glede na to kam se steče in kako lahko boli. Ker v teh kaotičnih trenutkih današnjega sveta in tempa, ljubezen odtehta vse notranje nemire. V kakršni koli obliki jo že najdemo, jo še vedno intenzivno iščemo. Nič nas ne osreči tako, kot to, da vemo, da nekam pripadamo, smo ljubljeni in sprejeti. Vsi osebni uspehi zacvetijo še bolj dehteče, če jih z nekom lahko delimo. Koliko da ta nekdo, ki te poljubi na zmršeno čelo v zimskem in te pričaka vsaj z nasmehom. Grazie per amore!
Ni komentarjev:
Objavite komentar