V tem mesecu je v dveh nabojih moje misli najbolj razburkal oder Cankarjevega doma.
Najprej s predstavo Compassion Kjara Dance Projecta, kjer so mladi plesalci govorili o času v katerem živimo.
Brez besed, le z gibom.
In po poglavjih razgrinjali majhne bitke, ki jih bijemo v sodobnem svetu. Kdo sem? Kaj je najbolj obče zaželjenjo in hvaljeno? Si upam odvreči vse pridevnike in okraske, vsa prilogojena mišljenja in mnenja? Kam sem skril svoj jaz in ali se z njim sploh še maram soočit in objet? Si želim postati le popoln izdelek? Imam dovolj jajc, da odvržem vse maske in rečem, hej, to sem! In tukaj sem.
Na odru so se neskončno lepo prepletale in podvajale silhutete nas samih, ki so skozi vsak dodani gib postajale kopija samih sebe in vseh drugih. Uniformiranost, konformnost k tistemu kar velja za lepo, navhdihujoče, seksi. Vsi različica enega, nihče več samo svoj. Na vrhuncu večera so z odra odletele tančice, gib je postal unikaten in oseben. Polna dvorana pa se je bila v zaključku plesne mojstrovine primorana soočiti se sama s sabo. S svojim odsevom v ogromnem sestavljem ogledalu, ki je dal piko na i vsemu o čemer predstava govori. Temu, da smo se po dolgem času v kontekstu predstave tako brutalno soočili s svojo podobo in svojim jazom. Ganjenih oči in nasmehov je dvorana v zaključnem stoječem aplavzu vzklikala bravo! Ker so povedali to, kar tako ali tako vsak zase že tišči nakje globoko v sebi.
Bujen dekolte, kuštravi lasje, presledek med zobmi. Pa ja, saj danes pravzaprav lahko izpilim že vse. Poravnam nos in v ravno, lesketajoče belo vrsto postrojim zobe, nadgradim bohotnost svojih prsi ali zadnjice, nabildam mišice in odpravljam celulit, spijem proteinski napitek, si podaljšam lase, nageliram nohte in voila.
Pa je to res tisto, kar je najpomembnejše? Osvojit kakšno lepo sosedsko ali podalpsko titulo? In potem kaj? Podoba ima vse točke. Pa vsebina? Nanjo ne trzamo več? Niso ravno nepopolne iskrivosti, navihansti, pomanjklivosti tiste, ki nas delajo edinstvene? Tiste, ki nam nagajajo, zagrenijo kakšen ponedeljek, in nas kljub vsemu razlikujejo, zabavajo, povezujejo med seboj?
Nisem proti popravkom po defaultu. Če je naš nos res edina zadeva, ki nam greni osebnostni racvet, sem za. Iskanje celostnih rešitev v izpopolnjevanju zgolj vizualne podobe pa po mojem mnjenju definitivno ni odgovor.
Živimo na več sto obratov, hitimo iz enega konca na drugega, tipkamo, kličemo, urejamo, plačujemo račune in dohodnine, kdaj pa kdaj grizemo nohte, študiramo, službujemo, se pregrešimo s sarmo in dodatnim kozarcem vina. Zato je prav, da se zapremo na kakšno skupinsko švic terapijo, ohranjamo kondicijo in si privoščimo kak lepotni tretma, ki nam pomaga hitreje obnovit zmatrane celice, predvsem pa spočiti in regenerirati telo in duha.
Ampak ne za druge, zase.
Saj ne živimo v popolnem svetu. Svet pravzaprav že dolgo časa ni več lep, sterilen in spoliran. Ampak je na trenutke prav intenzivno usmrajen in neprijazen. Ker tisti, ki lahko govorijo na glas in so si izborili visokostoječe položaje govorijo tisto, kar želimo slišat. Ali celo bolje. Govorijo le to, kar želijo, da slišimo. Okrancljane manipulativne stavke, izmišljena pravila, pritanjena ustrahovanja. Zato me splošen odziv na moj drugi obisk Cankarjevega doma in Viktorje niti ne preseneča.
Poplava toalet, korzetov in vlečk, nateniranih teles in srednje iskrenih nasmehov (z redkimi izjemami, seveda). Bolj malo pristosti in brutalna resnica v besedilu letošnjih povezovalcev, tudi tokrat z vpogledom v svet, v katerem živimo. Brez prizanašanja. Tokrat ni bilo ganjenih obrazov in vzklikov. Če so Viktorji primeren prostor za takšne razprave ne vem. Sem pa prepričana, da ne gre za hujskanje ljudstva za ali proti. Gre za šov. Za prime time termin, ki ima sposobnost množičnega nagovora, brez sprenevedanja, tukaj in zdaj.
In jaz sem za!
Ni komentarjev:
Objavite komentar