sobota, 23. februar 2013

Kdo si? (Večer, feb 2013)


In kdo sem sploh jaz? 

Kaj me definira in kaj v skromnem vsakdanu označuje moj prostor, moj dan, moj svet? Kaj in kdo lahko popredalčka to kar sem, to kar vem? Je to moj dnevnik? Je to jutranja kava in takojšnji priklop »online«? So to rdeče zastavice na facebooku, osveženi ponedeljkov status in nekaj novih prošenj za prijateljstvo?

Sem prijatelj, sem otrok, sem ženska, sem ljubezen? Sem vse to, skozi delčke v celoto? Me določa 6 mimobežnih »O, yo!« med hitenjem po prestolnici? Poljub na lice in snežinka na trepalnici?

Me kot slovenko definira Tina Maze? Spadajo sem tudi Cankar, Slana, Umek, Hladnik? Mogoče sveža frizura iz Lasane? Kaj pa Tomos in Rex?

Sem gromki smejalec ali lebdeči sanjač? Sem enkrat underground, drugič pop, kdaj celo hipster? Sem Metelkova, Pekarna, sem +- ali K4? Sem Siti teater ali Drama? Sem lahko oboje? Sem vaša, sem tvoja?

Moramo res nekam pripadat, da smo? Smo sploh lahko zgolj sami od sebe?

Biti svoj in izpolnjen je kompleksen izziv in verjetno je že pot do tja sama po sebi dovoljšnja nagrada, da je vredno stopit nanjo. Ampak zaenkrat še vedno blazno rada pripadam. Pa ne toliko v maso ljudi in mimobežne odnose, kolikor v naklonjenost, zaupanje, v spoštovanje, v dobro, lepo, v navdih, v optimizem. V nasmeh, v objem. V imeti rad.

In ja, definitivno pripadam vsem sedmim. Pa ne ta malim od Sneguljčice. Pripadam tistim, ki govorijo: z besedami, potezami, barvami, zvoki in gibi. Filmu, gledališču, glasbi in vsem ostalim. Ker se takrat odmaknem od sebe in naredim prostor za njih. Da se odbijejo, uležejo, naselijo, pobegnejo. Takrat sem v njihovem spremstvu izpolnjena sama s sabo.

Te dni definitivno kljukam tudi ta »že preživele«. Čase namreč. Grem za spominom na 90ta in jim priključujem še čipke in peroksid iz 80ih. Na najstniške Dinozavre s plesišč v 4ko, na Denis&Denis v Kino Šiška. Grem iz vkalupljenosti v noč, ki bi lahko dišala po Lauri Biagotti, kjer bi lahko kadili Pall Mall, nosili trajno in furali Borovo superge. Po flash back, po retro revival. Zakaj? Morda ker se zdi, da z letnicami in distanco nostalgične melodije in obdobja ohranila zgolj faktor simpatičnosti, težave in slabosti minulih trenutkov pa so izpuhtele.

S časom jeza, žalost in razočaranje bledita, kisline v želodcu se popivnajo in raztopijo, grenkobo pa splakne pljusk sveže pregriznjenih besed in doživetij? Ne vem, grem pa poskusit. In po še en delček sebe.



7 komentarjev:

  1. Delcki tebe se skladajo v neizbezno opojnost popolnosti. Jst tud pogresam mehak tobak Pall Mala..Borove superge pa mi niso ble res vsec :-) Vsi smo bili ali pa smo se bolj ali manj free stylierji in vsak dan iscemo odgovore na poti nasega sveta. Ponudi nam cim vec tvojih delckov,da bo svet se lepsi in pot,ki jo moramo prehoditi, v temi in na soncu, v vetru in dezju, na mrazu in vrocini,krajsa in resnicnejsa. Res lepo,napisi se kaj,da nam bralcem popestris dragocene trenutke v duhovnosti uma in fizicni moci naprezanja vsakdanje vzdrznosti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mehki Pall Mall,pogresam bolj kot Borove superge,te mi niso bile res vsec :-) Free stylerji sveta so nekaj najlepsega,odrazanje osebnosti v svetu uniformiranosti in pravil,izstopajo kot zvoncki,ki prehitevajo pomlad,ptice,ki so izgubile svojo jato, prinasajo svezino v sivino vsakdana. Vec jih mora biti,ki duso zlijejo s sedanjostjo,udarijo po pravilih s pestjo,vendar a stilom,ne z lakomnostjo in lazno osebnostjo,odrazijo sebe in ne materijo. Delcki tebe se zlivajo v popolno harmonijo,ko delis z nami,skromnimi in vedozeljnimi bralci spomin na nostalgijo,ki nas je zaznamovala sami obisti zivljenja,se sreca ne s 70i,to bi bilo pa se prevec naporno :-) power flower smo sreca doziveli raje v 80ih in 90ih po svoje seveda,vsak drugace in upam tudi pogumno in odprtih srca. Danes se res sprasujemo kdo smo,majhni delci v kompleksnosti zivljenskega konteksta,zeljini,vendar ne vedno zmozni, resnicoljubni pa vendar nikoli povsem,do sebe vendar. Res lepo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Svezi mehki Pall Mall,njih bi pa z veseljem se kdaj prizgal :-) morda bom se rabil kaksnega,ker se znq zgodit,da tale blog objavi po kaksnem nakljucju ze prvi komentar,ki se je nekje izgubil. Drugace pa ja,sem odpisal o free stylerji tega sveta,jih je premalo,tistih namrec,ki bogatijo nas vsak-dan,odganjajo sivino,prinasajo svezino,navdih. Prevec je uniformiran ta svet, pravila in protokoli ubijajo naso prirojeno kreativnost,otroci z nevednimi ocmi opazujejo zakaj jih vsak dan sprasujejo ali so pridni,ni njihova naloga,da so poredni,nevedni,navduseni? Odrasli smo kot igra,ki ne menja pravil,postaja dolgocasna in okorna starka. Cim vec delcev sebe,kakor jih ti s ponosom in navdihom delis z nami,bralci,obcudovalci,nevednezi in naivnezi,ki delijo nebo in zemljo,bi morda premaknilo kaksno pomembno mejo,ce ne ze zapreko v razmisljanju,vzorec vsakdana,opojno misel v katero se skladajo tvoje misli in nasprotne zelje. Hvala,da spominjas na nostalgijo,power flower nasega zivljenja,se sreca ne 70ih,ki so se na mali drugacen nacin v 80ih in 90ih,za zadnja leta pa so se izkazala bolj kot bistro in napredno razmisljanje,spet prevec uniformirano,pa vendar se s pridihom in nostalgicno duso,ki jr se vedno v nas,se z nami poigrava in nas dela nemirne,vcasih necimirne,pa vendar pogumne za izzive sveta,ki smo si ga ustvarili zase,ce ze ne drug za drugega, zazeljenega in kontraverznega.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ula moram pohvaliti tvoj "post". Odlično napisano.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ula, odlično napisano. Še več takšnih...

    OdgovoriIzbriši
  6. Ko se vprasas kdo sem jaz, v bistvu nekdo nekoga nekaj sprasuje. Vprasanje je samo, kdo je nekoga? ;)

    OdgovoriIzbriši