ponedeljek, 04. februar 2013

Tukaj in zdaj (Večer, januar 2013)



Hecen je ta miselni preskok, ko te povabijo pisat kolumno, in se ti pred očmi jasno izrišeta podoba in stil najbolj prepoznavne televizijsko serijske kolumnistke. Carrie. Skoraj edina ženska »tam zunaj«, ki se s pisanjem kolumen res preživlja, ki ji viharji, zatijša in pretresi romantičnih nagnjen in nakoljenosti prinašajo kruh na mizo in čevlje v omaro. Še dobro, da je Jurij Drevenšek na vrsti pred mano, in se je že pofočkal z Miss Bradshaw.

Zakaj sploh pomislim nanjo? So možgani že malce preobremenjeni z vsemi podobami, liki, nanizankami in videospoti?

Že od časov, ko sem želela postati računovodkinja in slikarka (beri, imela sem jih enih 6, let namreč), sem vsaj od daleč in nalahno povezana s televizijskimi kamerami, scenariji, sinopsisi in dispozicijami. Kot del sveta, ki sta ga oboževala in ustvarjala moja starša. Počasi pa so se ta strast, navdušenje in ljubezen z vso iskrenostjo zlili vame. In velik del mojega življenja so prav tako postale besede, slike, kadri in sekvence. Tako profesionalno, kot intimno. Se kdaj zalotim, da skozi svoje iskalo opazujem življenje v celoti, tako kot pride in se zgodi. Odnose, dotike, tišine. Trenutke, ki se razpletejo, celo med tistimi, ki jih ne poznam. Večerni drink v tišini za sosednjo mizo, gromki smeh najstnice v mobilca. Mini histerija pri blagajni v samopostrežni. Zapuščeni kup snega na avtobusni na Bavarcu. Tu.

Na obisku toplega stanovanjca na Prulah se ob mega količini odlične pašte zavem, da se za hip celo lahko delam, da sem v predmestju Berlina ali Bruslja. Ker je pred mano ogromno dvojno okno, super veliko povsem golo drevo, sivo obzorje. Ker podobo obdaja rahel industrijski pridih, vse skupaj pa barva še nepovsem spoliran zvok domače produkcije. Zaprem oči, spakiram in grem. Tja.

Rada imam pobege, lahko tudi samo v mislih, nazaj v Pariz, v Amsterdam, v Barcelono.

In kaj iščem? Po čem hrepenim? Je tam zunaj res bolj čarobno?

V svojem mestu hitim vsaj po merico tega izmuzljivega sveta..  V Brooklyn, v Dvor, v Šiško..  Se napolnim ob osebnostih, ki zažigajo v naših kadrih in si z lahkoto predstavljam, da bi čeljusti padale na tla tudi »tam zunaj«. Se napolnim ob odnosih. V zaupnem šepetu, pikrem smislu za humor, povsem preprosti naklonjenosti. Čohljanje po hrbtu, gratis. Plus pet točk, takoj. In se napolnim celo ob podobi nagnetenih bund in transparentov na Trgu republike.. Ker gre za nekaj velikega, za pravičnost, za dobro. Za ljubezen. Za nas vse. Tukaj in tam. Tukaj in zdaj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar