Hecen je ta
miselni preskok, ko te povabijo pisat kolumno, in se ti pred očmi jasno
izrišeta podoba in stil najbolj prepoznavne televizijsko serijske kolumnistke.
Carrie. Skoraj edina ženska »tam zunaj«, ki se s pisanjem kolumen res
preživlja, ki ji viharji, zatijša in pretresi romantičnih nagnjen in
nakoljenosti prinašajo kruh na mizo in čevlje v omaro. Še dobro, da je Jurij
Drevenšek na vrsti pred mano, in se je že pofočkal z Miss Bradshaw.
Zakaj sploh
pomislim nanjo? So možgani že malce preobremenjeni z vsemi podobami, liki,
nanizankami in videospoti?
Že od časov, ko
sem želela postati računovodkinja in slikarka (beri, imela sem jih enih 6, let
namreč), sem vsaj od daleč in nalahno povezana s televizijskimi kamerami,
scenariji, sinopsisi in dispozicijami. Kot del sveta, ki sta ga oboževala in
ustvarjala moja starša. Počasi pa so se ta strast, navdušenje in ljubezen z vso
iskrenostjo zlili vame. In velik del mojega življenja so prav tako postale
besede, slike, kadri in sekvence. Tako profesionalno, kot intimno. Se kdaj
zalotim, da skozi svoje iskalo opazujem življenje v celoti, tako kot pride in
se zgodi. Odnose, dotike, tišine. Trenutke, ki se razpletejo, celo med tistimi,
ki jih ne poznam. Večerni drink v tišini za sosednjo mizo, gromki smeh
najstnice v mobilca. Mini histerija pri blagajni v samopostrežni. Zapuščeni kup
snega na avtobusni na Bavarcu. Tu.
Na obisku toplega
stanovanjca na Prulah se ob mega količini odlične pašte zavem, da se za hip
celo lahko delam, da sem v predmestju Berlina ali Bruslja. Ker je pred mano
ogromno dvojno okno, super veliko povsem golo drevo, sivo obzorje. Ker podobo
obdaja rahel industrijski pridih, vse skupaj pa barva še nepovsem spoliran zvok
domače produkcije. Zaprem oči, spakiram in grem. Tja.
Rada imam pobege,
lahko tudi samo v mislih, nazaj v Pariz, v Amsterdam, v Barcelono.
In kaj iščem? Po
čem hrepenim? Je tam zunaj res bolj čarobno?
V svojem mestu
hitim vsaj po merico tega izmuzljivega sveta.. V Brooklyn, v Dvor, v Šiško.. Se napolnim ob osebnostih, ki zažigajo v naših kadrih in si
z lahkoto predstavljam, da bi čeljusti padale na tla tudi »tam zunaj«. Se
napolnim ob odnosih. V zaupnem šepetu, pikrem smislu za humor, povsem preprosti
naklonjenosti. Čohljanje po hrbtu, gratis. Plus pet točk, takoj. In se napolnim
celo ob podobi nagnetenih bund in transparentov na Trgu republike.. Ker gre za
nekaj velikega, za pravičnost, za dobro. Za ljubezen. Za nas vse. Tukaj in tam.
Tukaj in zdaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar