Kdo si? (Večer, feb 2013)

In kdo sem sploh jaz? 

Kaj me definira in kaj v skromnem vsakdanu označuje moj prostor, moj dan, moj svet? Kaj in kdo lahko popredalčka to kar sem, to kar vem? Je to moj dnevnik? Je to jutranja kava in takojšnji priklop »online«? So to rdeče zastavice na facebooku, osveženi ponedeljkov status in nekaj novih prošenj za prijateljstvo?

Sem prijatelj, sem otrok, sem ženska, sem ljubezen? Sem vse to, skozi delčke v celoto? Me določa 6 mimobežnih »O, yo!« med hitenjem po prestolnici? Poljub na lice in snežinka na trepalnici?

Me kot slovenko definira Tina Maze? Spadajo sem tudi Cankar, Slana, Umek, Hladnik? Mogoče sveža frizura iz Lasane? Kaj pa Tomos in Rex?

Sem gromki smejalec ali lebdeči sanjač? Sem enkrat underground, drugič pop, kdaj celo hipster? Sem Metelkova, Pekarna, sem +- ali K4? Sem Siti teater ali Drama? Sem lahko oboje? Sem vaša, sem tvoja?

Moramo res nekam pripadat, da smo? Smo sploh lahko zgolj sami od sebe?

Biti svoj in izpolnjen je kompleksen izziv in verjetno je že pot do tja sama po sebi dovoljšnja nagrada, da je vredno stopit nanjo. Ampak zaenkrat še vedno blazno rada pripadam. Pa ne toliko v maso ljudi in mimobežne odnose, kolikor v naklonjenost, zaupanje, v spoštovanje, v dobro, lepo, v navdih, v optimizem. V nasmeh, v objem. V imeti rad.

In ja, definitivno pripadam vsem sedmim. Pa ne ta malim od Sneguljčice. Pripadam tistim, ki govorijo: z besedami, potezami, barvami, zvoki in gibi. Filmu, gledališču, glasbi in vsem ostalim. Ker se takrat odmaknem od sebe in naredim prostor za njih. Da se odbijejo, uležejo, naselijo, pobegnejo. Takrat sem v njihovem spremstvu izpolnjena sama s sabo.

Te dni definitivno kljukam tudi ta »že preživele«. Čase namreč. Grem za spominom na 90ta in jim priključujem še čipke in peroksid iz 80ih. Na najstniške Dinozavre s plesišč v 4ko, na Denis&Denis v Kino Šiška. Grem iz vkalupljenosti v noč, ki bi lahko dišala po Lauri Biagotti, kjer bi lahko kadili Pall Mall, nosili trajno in furali Borovo superge. Po flash back, po retro revival. Zakaj? Morda ker se zdi, da z letnicami in distanco nostalgične melodije in obdobja ohranila zgolj faktor simpatičnosti, težave in slabosti minulih trenutkov pa so izpuhtele.

S časom jeza, žalost in razočaranje bledita, kisline v želodcu se popivnajo in raztopijo, grenkobo pa splakne pljusk sveže pregriznjenih besed in doživetij? Ne vem, grem pa poskusit. In po še en delček sebe.