Kam? (Večer, marec 2013)

Ne mislim razpravljat o Zidarjih in Maherjih, ne o K4 in ŠOU-u.. Nočem. Ne morem. Saj so vzbrbotali že vsi ostali. Na forumih, v tiskovinah, po prime time oddajah. Po kafičih, na facebooku, v artikuliranih in ne toliko aritikuliranih zapisih.

Tudi o Viktorjih si ne želim na preveč in predolgo. Lahko rečem samo hvala Emeršiču.. In pa recimo.. Gospodinje pojejo? Hm.

Je to resnično nekaj najboljšega, kar se nam je zgodilo v preteklem televizijskem letu? Saj ne vem, ker se od daljinčka vedno bolj intenzivno in pogosto priklapljam direktno na omrežje in klik. Ker tam po svoji volji dobim kar iščem, kar potrebujem, kar hočem. Podatkovno obsežni dokumentarec, mesečni kolaž svetovnih failov, ta in ta štiklc, prvi, drugi in tretji del serije. Takoj. Brez EPPja in z vso svobodo.

Se tudi vedno pogosteje vprašam, če smo pravzaprav prvič z vso iskrenostjo soočeni z dejstvom, da ni potrebno živeti tako, kot nam je »ponujeno«?

Danes je misel na to, da lahko živimo kjerkoli, s komerkoli, kadarkoli - povsem realna. In niti ni več misel, ni želja. Je dejstvo. Ob enem pa kar precejšen zalogaj za prežvečit in nepopisna odgovornost. Do sebe.

Smo sploh dovolj zreli za toliko svobode?

Se kdaj prikrade občutek, kot da nas je vedno več, ki z neke nevidne distance spremljamo dogodke in ljudi, ki bi naj ustvarjali naš svet, naša pravila, možnosti, potrebe, fantazije.

In gre, na primer, stara vlada na koščke, pomladna pa v pušeljc. Pa zdaj?

Boli bolj to, da ne čutim več tvojega poljuba, da vzglavnik diši samo še po meni?

Bi se sploh morali toliko spraševati o tem kdo sem, kaj cenim, koga ljubim, kje živim, če bi svet naokrog izgledal in bil takšen »kot mora«? Gredo ljudje ven, zato da bi ga sploh lahko ustvarjali in živeli? In zakaj se kdaj celo zdi lažje oditi, kot skušati z enakim vzhičenjem in zagonom krojiti svoje zgodbe, predvsem pa jih povedati tu?

Zato, ker nas tam nihče ne pozna? Ker lahko začnemo od začetka? Kdo vse tako razmišlja in koliko jih je?

Dejstvo je, da oni grejo. Pakirajo. Eni aprila, drugi maja. Na Ibizo, v Avstralijo, v New York ali Pariz. Eni zares, drugi zaenkrat zgolj v svojih glavah, na pivu, zgodaj popoldan, v torek. Ampak tudi oni bi. Šli.

Kdo tako kot mi o vseh tistih njihovih lokacijah, razmišlja o vseh naših? Mislite, da nekje nekdo res sanja o Ljubljani? Ali to počne samo ona, Janova?