Kokosove palme, bambusi in tropske trave so vec kot dva meseca slikali horizont dezele po kateri sem potovala. Palme so izgledale kot iz kaksne animirane risanke. Ko sem med voznjo z avtomobilom drvela mimo njih, se mi je vcasih zdelo, da lahko slisim zvocni efekt pospesene rasti njihovih debel: "svist". In "pram", ko se deblo dokoncno raztegne in razpre svoje bujne, svetlo zelene, konicaste liste. Svist, pram, svist, pram. Drevesa ob Ljubljanski obvoznici so popolnoma drugacna. Stojijo tesneje skupaj in oblacijo zimsko garderobo. Breza ob vrbi, kostanj ob lipi. Nosijo veliko vec listkov, nekatera se odlocajo, da je cas, da jih odvrzejo - pocakajo na pomladanske kapljice jutranje rose in prijaznejse vecerne meglice okoliskih hribov. Zdi se mi, da jih skoraj osebno poznam. Nekaj je se neznancev, ki so svoje prestizno domovanje dobili na nabrezju. Veselim se pesacenja in sprehodov po prenovljenih kotickih. Prvega sobotnega dopoldneva na ljubljanski trznici. Skrnicljev napolnjenih s petersiljem, kristalko in baziliko. Trenutka, ko bom prvic skocila na nasega "kavalirja" in se odpeljala preko granitnih kock. Vsakic, ko se vrnem, sem bolj ponosna na svoje mesto. Predvsem pa sem srecna, ker lahko koncno zapisem - doma sem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar