Moje mesto, moja država je včeraj praznovala. Že nekaj dni prej, prav na vsaki vaji in generalki, so najprej močne, potem pa zmeraj bolj nežne kapljice spirale nebo, vse asfaltne, betonske in ploščevinaste mestne površine. Sem iz centra in vso svojo mladost sem preživela prav okrog Cankarja, Majde Vrhovnik, Maxija, po okoliških parkih in na klopcah pred Križankami. Vedno se mi je zdelo, da je to četrt, ki jo res najbolj obvladam. Kjer so bili vsi sošolci, vse trgovine in vsi zmenki »čez cesto«, kjer znam pokrajšati peš poti in poiskati ta skrita parkirna mesta, ki včasih niso po predpisih. Pa se je te dni izkazalo, da še vedno obstaja kakšen nerazvozlan labirint. Maska in garderoba sta bili v Cankarju. Ta je že sam po sebi ena velika prepreda dvoran, hodnikov in stopnišč. Potem pa še naloga: iz Cankarjevega doma do Trga republike. Eh, ni problema! ... Je pa veliko možnosti. Seveda naj bi šli po tisti, ki je najbolj skrita in nas bo pripeljala v zaodrje. Pa je nismo našli. Ne vem kam so se zataknila tista vrata. Dež je ponehal in prav narahlo je sonce pobožalo preko oblakov. Kot, da bi reklo: Si tudi ti pripravljena? Vse je lesketajoče, odplaknjeno in oprano. Čisto in sveže. Za še eno novo leto in en uspešen začetek. Vse najboljše!
Ni komentarjev:
Objavite komentar