O dogajanju o Mojem mestu od tukaj, kjer sem ujeta na Filipinih, težko pišem. Vse kar imam je spomin na Ljubljano. Na hlad njenih ulic v starem delu mesta, kamor bi se pred filipinsko vročino, najraje zatekla. Na granitne kockaste ulice, ki vodijo na Gornji trg, kjer se je zame zapisal uvod v najlepšo ljubezensko zgodbo. Na zeleno reko, ki je zajezena in predvsem smiselno urejena, ki ima svoj začetek in konec. Ki se ne pojavi, ko poraste plima in ima vsaj nekaj metrov v globino. Na vrbe, lipe in breze, ki nikdar ne bodo dopotovale sem in se skrile pod krošnje palm. Na vonj Ljubljane, ki mi »buhne« v nos, ko stopim na Celovško in se potim na glavnem križišču pri Levu. Vonj, ki je vseeno neprimerljivo prijetnejši in bolj domač od vonja zažganih kokosovih lupin. Na večerno druženje na Trnfestu, ki ga bom v celoti zamudila. Na objem, ki govori sam zase. Na vse slovenske pivovarne, ki so moje sosede in gasijo žejo v večerni sapi. Na gledališče in kino dvorane, v katerih ni niti mogoče, niti ni potrebe zobati hotdoga. Vse kar bi od tu prenesla s sabo je preprostost življenja in ljudi pa lovljenje trenutkov, ki so tako majhni in tako lepi, da vsakodnevno uspešno polnijo to posebno praznino, ki jo čutim. Ljubljana, objemam in pogrešam te.
Ni komentarjev:
Objavite komentar