Prvi tedni januarja še dišijo po novoletnih zaobljubah. Je to post novoletna slaba vest, mogoče novo postavljeni cilji, želje, odločitve? Heh, koliko časa zdržijo? Opazujem mesto, ki se zdi, da počiva. Počiva od ognjemeta nad Ljubljanskim gradom, počiva od raket in petard, sladkih medic, razbitih steklenic in glasnih ust, ki so rogovilile po njegovih ulicah. Celo klubi počivajo. Zaprli so svoja vrata, potegnili dol rolete - vsaj za teden, dva, da se umirijo tla, da se posušijo potne kapljice in oddahnejo zidovi. Moj sosed je eden najbolj očitnih novoletnih zaobljubljencev, pridno na stopnišče, hodnik, in pred vrata zlaga škatle. Na njih zapiše, kaj se v njih skriva, etiketira jih, označi.. Vpeljuje nov red, gradi nov sitem in vmes nekajkrat globoko vdihne.
Jaz pa zazevam. Ker nimam zaobljub. V decembru sem popila več kav , hitela na Grad, na kosilo v Trnovski zvon in po nabrežju Ljubljanice, se spotikala ob ljudi, se smehljala , pozdravljala, voščila in se veliko poljubljala. Danes počivam. Avto še vedno nosi snežno kapo, jaz še vedno v svojem razvlečenem puloverju . Ven pa sem zvlekla tudi knjige, zapiske in pred mano vdira vonj planinskega čaja in si rečem: »No, pa dejva, na kateri strani si že ostala tam nekje dvajsetega decembra«?
Ni komentarjev:
Objavite komentar