Največ svojih januarskih dni sem preživela v knjižnici. Sicer je bila vsakodnevna pot do nje identična v smeri in ovinkih, drugačna v pristopu in taktiki. Včasih je bil bolj splužen levi celovški pločnik, drugič me je ob njem pričakala tako velika luža, da je bilo bolje preplezati kup snega ob njej ali pa zaviti kar na desni breg.
V knjižnici je zame soočanje z zapiski, fotokopijami in ostalimi nadlogami, prijetnejše. Okrog mene so vsi študentje v istem šmornu, pod enakim pritiskom, z enakimi cilji. Obenem pa Oton Zupančič ponuja raznovrstno združitev najrazličnejših likov. Dedki in babice prebirajo časopise, kdaj celo kaj izpišejo. Sem pa tja se najde kakšen uglajen kravatar, ki z zanimanjem pregleduje finančne in druge novice – v nemščini. Popoldne se v prvem nadstropju razživi šahistični oddelek. Tam se zberejo »starejši« in z izrazi velikih mislecev, preizkušajo svojo prebrisanost. Vmes se najde kakšen, ki je kar (pre)glasno prepričan v lastno mojstrstvo in vsem na ušesa ponudi svoje medšahovne skovanke: »Pa kaj se sekiroviš?« sprašuje nasprotnika. Smejim se, v svoji glavi. In črna tiskovina na belem papirju, podprta s fluoescentnimi markerji, kar naenkrat ni več tako naporna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar