Ušpiči kaj ognjenega! (žurnal, oktober 2010)

Šolski nahrbtniki, spuščeni tja skoraj pod ta zadnjo plat, se v mehkem telesnem pobutavanju vlečejo na glavni odmor. Z viška pogledujejo proti mimo ropotajočim mlajšim kolegom, ki se (še) na koleščih prebijajo na avtobusno postajo. Med prste so se spet ujele usnjene poslovne aktovke, ki so počitnikovale na lesenih policah za spuščenimi roletami. Mhm, tako nekako zdaj bo. Dan za dnem. Vsak je spet vsaj malo ujet v svojo rutino. Budilka – hop, malica - sem, dopis - tja, vmes kosilo, popoldne sesalec, zvečer za gušt mogoče celo kakšen film. Včasih med vsemi temi »to je treba« pozabim gledat naokrog. Pozabim na ljudi, pozabim na mesto in samo preštevam alineje. Razgled je siv, dlani tlačim v žepe na hlačah, na vrtu še poletno organiziranega lokala že najdem kakšno deko. Ko se vračam zvečer domov, kdaj lahko celo že puhnem ven ta zimsko sapo. Naslednje dopoldne se nebo nostalgično spomni na julij. In zasije. Iz nebotičnika opazujem Ljubljanski grad, Metalko in hotel Lev, ki v svoje zastekljene fasade lovita še zadnje pobožljaje poletja. Pa saj bo šlo, si rečem. Samo oči imej odprte. Ušpiči kaj ognjenega. Ali pa vsaj odpri radiator, ne?