petek, 04. maj 2012

Kakšna pa si? (Grazia, april 2012)


Po dvojnem rukerju tednov mode, čvrstih telesih in napetih ritkah na pisti, naprdnjenim vremenom, ki vsake toliko vseeno da slutiti, da se bližata razgreti asfalt in nepojmljiva želja po treh decilitrih ledeno hladne limonade, si zašepetam: yes, papa zimsko plastenje in čebuljenje.

Takoj zatem pa, u, ojej, kje sploh imam že tisti kratkohlačni kombinezon in.. hm.. bi potrebovala kakšne nove sandalčke, ali ne?
Potem se spravim nad predale in police, kjer sortiram ta zimsko bolj nazaj in pomladno poletno bolj tja, na doseg roke in domišljije. Izbrskam ta pisane zapestnice in trakove za v lase, pospravim ta debele januarske žabe za pod hlače in prepiham stanovanjce z možnostjo novih kombinacij. Ki jih je zmeraj veliko in še toliko več, če pozabim na raznovrstne zadržke, ki trenutni navdih kdaj zelo spretno pospravijo nazaj med ustaljene in pričakovane okvire.
Zakaj se ne upamo iti čez?
Kolikokrat sem se zalotila, da sedim na kakšnem letališču ali metroju in mantram, joj, pa kako to, da ni tudi pri nas tudi tako svobodno, drzno, tako barvito, drugače, tako brez omejitev in brezskrbno? Sto in en vzorec na kupu, prekratko krilce in zraven povsem “napačni” čevlji, razvezane vezlake, “grozna” frizura, nepolikana srajca, pošvedran klobuk na glavi in bingljajoča torba z ramen. Vintage sončna očala, zebraste pajkice. Vau.
Pa si ne upamo it čez samo tukaj, pri nas, ker smo “mali” in kjer skoraj vsaka soseda pozna očeta od tvoje svakinje ali pa vsaj tistega bratranca od none s primorske? Kjer se še vedno zaletimo in snidemo s kakšno osnovnošolsko simpatijo in vemo ogromno nepomembnih informacij o mnogoterih kolegih s faksa, kljub temu, da jih je bilo v razredu tam.. pribložno kakih 300? Kjer se morda (pre)večkrat sliši, ti, a si vidla, kakšna je bila pa včeraj Fani?
Se prestrašimo izrazit sebe zaradi drugih ali se zbojimo kar samih sebe in svojih idej? Je teh nekaj besed podkrepljenih s pogledom neodobravanja in nerazumevanja res tako mogočnih?
Ja, kakšna pa si?
In, saj res! Kakšna pa sem? Za tale t-shirt bi definitivno potrebovala bujnejši dekolte, in jah, škoda, sicer je tale suknjič blazno fejst, ampak kaj ko sem se ravno pred kratkim postrigla in zdaj k telje frizuri pač nič več ne paše. Oh, ko bi le imela takšne noge, kot jih ima tistale tamle, potem bi, seveda, tudi jaz takole paradirala ob Ljubljanici. In, ja, nič čudnega, da se dobro nosi, saj namreč skoraj vse kose kupuje v tujini. Ta je srečno zaljubljena, ta ma lep hrbet, ta je ravno prav stara..
Ja pa jade. 
Verjetno se tudi vse te našete oboževanja vredne postavnice isto pregovarjajo same s seboj. Ko bi bilo vsaj tako in če bi le ono. Ker so one te brezhibnice za nas - in obratno. Ker se gledamo z različnih razpoloženj, pričakovanj in zornih kotov. Ker običajno sanjarimo o tistem česar nimamo. O pegicah in kravžljih. O drugi konfekcijski številki.
Pa ni res, da najraje opazujemo tiste, ki nimajo najbolj popolnih obraznih potez in ne nosijo svojih misli in življenj na brezhibnih telesih? Neštetokrat sem se že zalotila kako občudujem kakšno izmed tistih, ki tudi sama ve, da ima kakšen kilogramček “preveč”, tako bledo kožo, razmršene lase in iskriv nasmeh. In to so te, ki žuborijo v sprijaznjenosti samih s seboj. Se imajo rade, se cenijo, se pohecajo na svoj račun, se v slabem dnevu, tako kot me, spravijo v tiste brezvezne sprane jeanse ali obsedijo z vrečko čipsa ob najbolj nepomembni romantični drami.
Jap, je ja. Zato naj vam misli pogumno razpiha pomlad. Bodite drzne, bodite svoje. Naj bo vsako jutro, popoldne ali noč tisti utrinek z “letališča”. Poslušajte se, same najbolje veste kako zvenite. Srečno, drage grazie! <3  


1 komentar:

  1. Ko smo enaki smo srecni, ko smo drugacni smo nesrecni.

    OdgovoriIzbriši