Naj bo luč (Večer, december 2014)

Petek, 5.12.

Cel teden že delam salte navznoter. Verjetno malo zato, ker je facebook utripal ob prihajajočem velikem dogodku “Prižig lučk” v Ljubjani, in so mi vsi z računalnika direktno v dnevno sobo že na začetku meseca pošiljali vse mogoče “invite”, pleskavice, kuhančke, kupončke, sintisajzer bende in mi v mislih izrisali loop, ko se drenjam po Stari Ljubljani ponavljajoč: Samo malo, prosim, sorry, pardon, opa, joj, hvala.. Mesto se polni, ja, ja, prihaja 2015 in z njim ta veseli, praznični čas, ki me lahko na trenutke hočem nočem pahne tudi v to, da kar naenkrat zavzeto izstavljam račune in pišem celoletno bilanco sama pri sebi. Kar ob vsakodnevnih sestankih, telefonih, mailih in sintisajzer objavah ni malo, če tako pogledaš. Hvala, samoizpraševanje, zdajle žal nimava toliko časa. 

Potem se v tem tednu uspem še prav vsak dan nad ljudmi desetkart intenzivno navdušit in prav tolikokrat razočarat, it dvakrat prepozno spat, se enkrat skregat v živo, dvakrat na spletu, opazit na glavi tale svež siv las, pregledat vse obveznosti za naslednji teden in si reči, pismo, bo kar, si pokimat v ogledalu, si priznat, da sta multiaktivna dva meseca za mano, da hrepenim po pljusku svežine in svetlobe in da za povrh neizogibno prihaja še 13. december in z njim moja srečna 31.

Z njo pa 9to leto, ko si v mislih pošljem tudi tvoj vse najboljše. Pogrešam te, tati moj.Včeraj sem pred hišo RTV videla tvoj avto, veš. S tapravo registrsko tablico. Prav tam je stal, parkiran. 

Cel svetlomoder in tvoj. No, ne vem čigav je zdaj. Po svoje sem si razložila. Da si me začutil, poslal objem in mi dal vedet, da bo. Ker druge itak nimamo.Vsa ta simbolika, računice, seštevki, 

izkupički, naložbe.. Nikdar mi niso toliko kravžljali možganov. Kot kaže to pride z leti. :) Zato sem si petek poenostavila, naredila krog po stanovanju in popis tistih, ki manjkajo. Očitno je 

postalo, da so meddrugim pogrešani wc papir, krompir, zobna pasta, planinski čaj. Kuhala in jedla sem kosilo, večerjo, prigrizek, solato, oblekla svoj prvi enodelni trenirka kombinezon potiskan s picami, hotdogi in pomfriji. Raztegnila kavč, prebrala delovne “risrče” svojih nedeljskih gostov, spisala osnutek scenarija, se odločila, da danes zvečer gladko ne grem nikamor. Tako ali tako sem bila srednje kondicije že zaradi včeraj, ko sem na delovnem kosilu z režiserjem Matjažem Bergerjem in njegovim bratom Andrejem, z navdušenjem nazdravila novim izzivom in sveže prihajajoječmu sodelovanju v Novomeškem gledališču, po žiriranju spljuckala kozarec penine na vedno prijetnemu izboru za obraz Zlatarne Celje in se potem pogumno odpravila na prijateljski sestanek z enim izmed svojih ultra naj t.i. “bestičev” in še nekaj steklovine.

Mehko je, toplo je, doma bom. Sama. Dokumentarec o Freddie Mercuryu, kakav in bež dekca so bili vse, kar sem potrebovala za popoln petkov kako-so-res-te-Queeni-hudi-in-kakšen-car-je-bil-ta-Freddie “night in”. 

Sobota, 6.12. 

Ob sobotah se dogaja že precej utečena tedenska rutina, pisanje scenarija, klepet z urednikom, popravki, branje, googlanje, sestavljanje, memoriranje. Veselim se jih, Katarine Čas, Ane Marije Mitič, Barbare Zrimšek, Igorja Prassla. Ko berem Anine intervjuje, jo kar vidim, slišim, njen podmazan, brbotajoč način pripovedovanja in kruto resnične, fino zasoljene opazke. Iskrice, njene resnice. Kako mesen človek je to. S Katarino se tudi precej maram. Zaradi vsega, kar nama prinaša življenje, se z njo družim intenzivno, a na obroke. Igor bo prinesel film, domišljijo in malo Kinoteke. Barbara svet, zemljo, sonce. Jutri vem, da se bomo vsaj malo crkljali. Maham z repom. 

Nedelja, 7.12. 

Spanec je ob nedeljah običajno še vedno nekoliko rahel. Vseeno je tamle, nekaj ur stran, oddaja v živo, besedilo, gosti, nepredvidene situacije, prehitro iztečene minute, še toliko neizrečenega. Ob 13h dvignem natisnjen tekst pri producentki, grem v garderobo, si pripravim končni scenarij. Objamem svojo stilistko Nino Jagodic, grem na stranska vrata s kavo iz avtomata. Potem pa vaja, mejkap, frizura, garderoba, vdih, izdih. Akcija. Z Ano in Katarino se srečamo že prej v maski, kjer se takoj zaletijo gromki smeh in cmokasti poljubi. Čas teče. Počasi, a vztrajno. :)Vedno imam občutek, da se zadnjih nekaj minut pred vklopom izteče s trojno hitrostjo, kar naenkrat ostane samo še 10, 9, 8... Dober dan, drage gledalke, spoštovani gledalci, spremljate Nedeljskopopoldne. Čim bolj zbrano govorim v kamero, čeprav vidim, da mojih prvih dveh gostij še ni na pozicijah. Hm. Upočasnim tempo, dodam še kakšen stavek. Aha, ena je. Katarina je tu. Prve misli, teme, so nova predstava, premiera, zanese naju k potrebni fizična pripravljenosti, da zdržiš na odru takole razgibano, gajstno uro in pol. Ana Marija se nama pridruži kar med klepetom, in se tako spretno vklopi, kot da bi jo že prejšnji dan zrežiral. “Tu sem, je kdo rekel kondicija?”.Oddaje teče hitro, gladko. Gal Gjurin na oder pripeje Temno godbo in po studiu se razleže dober, surov, prohibicijski zvok. Fina muzika. Tudi jaz plešem po njej. Da je Temna godba, svetla zgodba, pove Gal, čeprav pravi, da neglede na to, da spominja na “nekoč”, na nek način predvsem povzema duh časa, v katerem bivamo tukaj in zdaj. Kakšen pa je ta duh časa? Tudi mene pravzaprav kdaj pošteno bega naš svet. Tako optimistično je lahko naravnan, povezujoč, navdihujoč, napreden, odkritosrčen. In tako zabačen, siv, nesramen, hinavski, žalosten ob enem. Huh, spet odtavam. Saj ne vem, morda je celo v duhu časa, da vsi govorimo o duhu časa. Vse in nič. Da bi vsaj nekaj skušali premaknit na boljše, se v oddaji pridružimo Botrstvu in akciji Trije zimski botri, z Alio Obaid Brumat predstaviva projekt in se dotakneva 3 skromnih pisem Dedku Mrazu, ki so jim jih posredovali otroci. Eden si želi zgolj tunine paštete in par spodnjih hlač. Nimam besed. Po oddaji z Ano in Katarino spijemo en hiter drink, da se vsaj toliko polovimo in se na 6 oči vprašamo kako smo. Moj najljubši RTV gasilec, g. Tomaž, mi prinese majhno darilce za Miklavža. Mandarina, Pomaranča, banana, čokoladke. V notranjosti darilne vrečke je zalepljen listek, na keterem piše, da sem bila pridna. Čisto malo sem solzava. Res, cenim. Kako lepo se da delat z ljudmi, če se hoče.

Pred dnevi podarim knjige Novi KBM, ki jih v svojih poslovalnicah zbira za prikrajšane, delim 

objavo.Pozno je, veselim se svoje knjige in pidžame. 

Ponedeljek, 8.12. 

Pogledam oddajo za nazaj. Prešine me stavek iz mojega prvega filma, Hit poletja, ko mi v nekem prizoru Primož Bezjak reče, da nisem več ista, da se samo še poslušam in gledam. Na nek način hecno potegnem vzporednico, med Ulo, ki igra Tino in Ulo, ki zdaj gleda Ulo. Si rečem, da športniki prav tako analizirajo svoje nastope za nazaj in se potrepljam. Pridna sem. Se spomnim, da je babi kdaj rekla, da samo priden bit, tudi ni ravno bogvekaj. Hm. Pojem bučno juho in quiche z lososom in mlado špinačo v Le Petit Cafeju. Obljubila sem si, da če so že nedelje v pomanjkanju neskončno dobre kuhinje in ljubezni polnih kosil pri teti, potem se vsaj ob ponedeljkih peljem kvalitetno jest ven. Res sem pridna. 

Torek, 9.12. 

Grem na vajo za Slovesnost ob novoletnem sprejemu NZS-ja v Anton Podbevšek teater. Na vaji z zaprtimi očmi poslušam gromki glas in donečo interpretacijo Pavleta Ravnohriba. Mravljinci. On je tudi eden tistih ta finih. Med vajo se minuto drživa za roke, v tišini, gledava projekcijo in poslušava Akiro Hasegawo. Berger nam je izbral lepe tekste.

Sreda, 10.12. 

Brenk, brenk, brenk, najbolj prijazni akordi izbrani za budilko, me šokirajo z novico, da moram že iz postelje. Priznam, nisem najbolj jutranji tip, o čemer govori že ura mojega rojstva, ki je prijazno nastavljena na malo čez pol 10. Trkaj je ob 8h zjutraj v svojem lokalnem kafiču v “Savcu” že na polnih obratih. Po razredni uri s svojimi prvošolčki z nami pije kavo, meče rime, piše v blok, s telefona rola komade. V drugi polovici dneva se s Timom Koresom peljemo še na snemalne lokacije v Maribor. Ljudski vrt žari v soji reflektorjev. Gneča na cesti napoveduje skorajšni začetek tekme. Mi gremo postavljat svoje kamere in luči. Kot žaba na obisku v gor, malce desno, lahko rečem, da toliko srčnih, kolikor jih je v tistem večeru ponudil Maribor, že dolgo nisem srečala. V eni hiši, eni dnevni sobi, vseh generacij. Na nek način povsem razumem, zakaj se celo iz služb v Ljubljani vsak dan vozijo nazajgor. Ker je tam drugače. Bolj preprosto, odprto, na glas in v obraz. Paše. 

Četrtek, 11.12. 

Po izvedbenem sestanku na RTV na vhodu srečam našega gasilca Tomaža. Močno se stisneva, prijazna gesta mi še vedno pocinglja, ko ga vidim. Hitim domov, zapisovat svoj teden in posredovat tekst Cirilu. V čast mi bo, da me bo narisal, mmm! V najinem prvem telefonskem pogovoru v življenju spontano na hitro omeni Silvana. Krog je sklenjen, lučke na Prečercu izpisujejo Einstenovo izpeljanko energija + ideja = življenje. Zdi se mi še kar posrečeno. Še kar. Vse skupaj pa ima svoj čar, priznam. Naj bo luč.

Lubika (Clever Fabia, december 2014)

Nežen poljub na vrat v zgodnjem jutru, najavna špica težko pričakovane nove epizode najljubše serije, utrinek na nebu, pretresene energije velikih mestnih središč in kobacanje na metroju. Dve besedi vsako nedeljo: „Pozor, studio!“ - vse to nemudoma ujame mojo pozornost. Tako kot to v megličastem večeru, ko se s tremi torbami, dežnikom in še kakšnim vece papirjem pod roko vlačim domov, vsakič uspe sveže pečenemu kostanju. Trznem tudi, ko na ekranu mobilca vidim izpisano njegovo ime, ob čokoladnem sufleju in ko do mene na vseh štirih primaha kaj puhastega. Takrat ne delim samo trenutka svoje naklonjenosti, takrat se dogaja ljubezen.
Kot jo je čutiti v prijaznem pozdravu sosede iz bloka, ki mi vzklikne kar »lubika moja«. Predvsem zato, ker je doma pozabila očala. Se pa zgodi kdaj dan, ko ne vem, kam sem se skrila, spet drugič z gromkim smehom presekam miren klepet za sosednjo mizo, kdaj s štorastostjo in trenutnimi valovi čustev vse skupaj še dodatno zaštrikam. Črke nikakor nočejo na papir, daljinec ne prime, podoba v ogledalu ni prava, ni moja. In začnem loviti sama sebe. Se vračam nazaj, listam svoj dnevnik. Se spomnim. Grem v kino, da pozabim in en večer živim z njimi, na platnu. Se sprehodim čez tržnico in domov nesem domač pušeljc. Odmislim sivo in si v zvočnike pošljem ritem in barve. Med korektorji, razdrobljenim senčilom in čopiči izbrskam ta mastno rdečo šminko, zagrabim eye liner. Ob ogledalu ujamem usnjeno jakno, v njem svoj odsev. Si rečem »lubika«, kar sama. In grem, radovedno, po še kakšno dobro zgodbo ali pa magari vsaj po tisti kostanj.

Več nakita, manj bižuterije (Večer, junij 2013)

Vsak dan oblazim krog. Spat, jest, tuširat, jest, umit, spat. V glavi gre v neskončno obratov. Po telefonu vsaj v deset njih. Z daljinčkom tudi tam nekje.

V tem tednu celo največ s kolesom. Ključavnica, klet, košarica. Šiška. Center. Pa nazaj. In peš. Po mestu. Med znanci in obveznostmi. Med obrazi, nasmehi, tišino in besedami. Glasbeno ali potihem, med špricerji in pivi - ponoči, ali v vsem sijaju poletnega vročinskega vala in puhtečega asfalta, na slušalke – čez dan. Po ulicah.

Rada jih imam. Vedno raje. Ker je na njih manj časa za sprenevedanje, ker ga ulica pravzaprav ne tolerira. Ker živi po svoje in zna hitro spotaknit previsoko naštelano štiklačino na granitno kocasti podlagi ali pa po svoje zašnira preodvezan superg »totalne sproščenosti«.

Hitro izpljune narejeno in sprejema samo to, ker je na njej sploh sposobno preživeti.

Verjamem vanjo. Ker je danes lažje verjeti v to kar doživljaš na lastne oči in iz prve roke. Ker najdem smisel na ponedeljkovem live act-u, čeprav sta na odru dva, ki ne živita tu in z nami. Prinašata pa konkreten zvok in sporočilo. Z vso naštudiranostjo, s hudo nasneto produkcijo in odlično spimpanim zvokom, udrihaje po nakupovalnem vozičku. Simbolično, ne?

In kljub temu, da je torek potem mogoče nekoliko bolj rahel navznoter, saj mu je nekaj ur zmaknila noč, sta um in srce napolnjena.

Ker stanje duha in resničnost brezizhodnosti situacije že kričita po revoluciji. Ampak ta je že posneta. V slow motion-u, na glasbeno podlago. Za operaterja. Pf.

Se zdrznem, ko spet gledam en Anonymous klip in se sprašujem, če najbolj »verjamem« njim? V njihove vrednote in v njihov »red na Zemlji«.

Ker je v trenutnem redu protizakonito imet lastno seme in pridelek. In ker paradižnik ni zguban, rdeč in sočen. Ampak spoliran, mokast in zmanipuliran. Kako smo prišli do točke, ko so stvari, odnosi, zgodbe popolnoma nepristni? Ko je vse stvar razmisleka kako povedat, kdaj povedat, kako zapakirat, kje obrnit in seveda predvsem imet non stop vse pod kontrolo, vse niti v rokah. Oh joj no. Ne grem se.

In potem najdem umetno mini morje pred kavarno SEM in par jadrnic, ki skupaj pluje, v neznano. Tako malo, tako naštimano, ampak tako pristno, igrivo, čarobno. Z luno obsijano.

Biti »real« je težko, ja. In lahko tudi boli, mhm. Je pa res edino vredno.

Zato daš lahko dol ta puhast plašček in uhane, dol te feltne pa ta turbo auspuh, dol te objube, prisiljene nasmehe in sterilne objeme. Proč to narisano pripadnost in ljubezen. Res.

Manj bižuterije, več nakita. Če že. 

Modeli in modelke (Večer, maj 2013)

Težko je biti kritičen, priznam. Pa ne kritičen, kar tako, brez razloga. To je simpl. Oprezat za ta narobe skombinirano gospo, popljuvat izbor naslednjih špilov, ponovit še enkrat kaj je ona rekla in kako se je zdaj on odločil. Preverit facebook fotke, kjer je tako ali tako očitno, da bejba a) res ni fotogenična in b) ima pač dobro aplikacijo in nek super hipster filter.

Imam občutek, da je pri nas precej nujno potrebno lastno življenje in osebnost proslavit tudi s kakšnim nazivom. Vsaj z gospa žena. Hm, morda je naziv celo najmanjša »težava« in si zasluži vse spoštovanje. Vzamem nazaj. Precej fino pa je, če recimo kdo koga pozna. Pa da temu seveda sledi tudi zgodba, od kod, od kdaj, pa kakšna stanovanja in parcele ti ljudje majo, koliko zaslužijo na leto in kaj vse so podedovali. In kdo so nadalje njihovi tesni prijatelji ter mimobežni znanci.

No, ja. Sem rekla. Lahko je biti kritičen. Težko je biti konstruktivno kritičen.

Pa se vseeno zdrznem. Hej, čakaj, kaj dela Pero Lovšin s Kingstoni? Resno? Model, ki je 1980 diplomiral s super provokativno temo Pornografija – družbeni pojav. Model, ki je s Pankrti ustoličil slovensko punk rock sceno, model s katerim so se po celi Jugi drli »Lublana je bolana«, frontman benda, ki se jim v enem od svojih štiklov pokloni še Azra. In on zdaj v precej pocenskem videozabeležku miga z nekimi kao lepimi zadnjicami, mrežastimi nogavicami, med srednje porno izraznimi obrazi, ki povsem neestetsko lizarijo sladkiš na palčki. Ne, ne morem niti gledat, ne poslušat do konca.

Pa Predin, kam si šel pa ti? Med zvezde že ne. Zdaj v Sloveniji tako proslavimo svoje »ta glavne«? Jih strpamo v en slabo polučkan in skadriran reklamni moment, za prašek, za namaz, saj je vseeno. In to je to, to so naše legende? Kje je spoštovanje do njih, in kam se je izgubilo njihovo spoštovanje do samih sebe?

In ja, samo še na hitro. Hannah je super ženska. Sončna, pozitivna, topla. Odlična vokalistka. In ja, veliko ljudi jo je videlo, spoznalo, objelo, z njo imelo intervju, slišalo, se z njo slikalo in jo dodalo na FB. Pa vendar. Nastop v torek je bil.. Mah, ni bil. Vokal ni zdržal. In ni bil dovolj na glas. Podlaga brez neke zvočne globine, zelo 2D. In zelo preveč na glas. Koreografija, profi, ampak že videno. Outfit. Ne vem. Ne v usnje, ne do vratu.Pa nisem in nočem bit. Kritična, brez razloga.

Junaki današnjega časa (Večer, april 2013)

Meseci prepojeni s sivino, plundro, dežniki in srednje kislimi nasmehi – so se razblinili. Večeri zunanjih grelcev, kap, rokavičk in hladne sape se izrisujejo od precej daleč, čeprav je pred mano šele drugi vikend z Adidaskami in usnjenko.

Veselim se pomladnih noči, saj se zdi, da sem precej zimskih v tihem pričakovanju preždela doma. Da so kakšen sobotni paket bolj premično preživeli oni, naloženi na disk mojega računalnika ali predvajani z oddajnika, na mrežo, v TV. In sem premlela: Breaking Bad, Californication, Dexterja, Seks v mestu pa še kaj.

Je danes enostavneje biti Samantha, ki sicer ima vso srčnost, zna biti mega prijateljica in ni že sama po sebi zgolj poosebljena izkoriščevalskost. Ampak se pa pač da dol. Z vsakim s katerim ji paše, kjer ji paše, na kakeršenkoli način ji paše. In tako je in s tem ni nič narobe. Predvsem pa se ona s tem ne obremenjuje. Ker če bi se... potem bi se ji pa lahko - dokončno zrolalo. Res?

Verjetno. Ampak, zakaj se, ko skušam zaobjeti celo sliko, zdi, da vedno bolj favoriziramo antijunake? Ker je od njih tako lažje biti boljši? Se strinjam, da je treba živeti zase in tako, kot nam pravi nek notranji glas in vzgib. Verjamem, da nas lastna intuicija in podzavestni namigi rekdo peljejo narobe.

Pa se zgodi Hriberšek – kao legenda.. Mini »nategun«. Človek, ki je nategnil tiste, ki že nekaj časa nategujejo nas. In mi navijamo zanj. Je to res prav, saj v resnici navijamo za »nateg«, ne glede na to kako obrneš?

Pa Jack Razparač. Kako je on kaj drugačen on Dexterja? Saj imata skoraj enak fetiš? Serijsko pospravljata tiste, za katere sta v sebi prepričana, da si to zaslužijo. Pospravljata izmečke družbe svojega časa. Eden nad prijateljice noči, drugi z umorom nad morilce. In to s sistemom, stilom, rutino. Z užitkom, s slastjo.

Se zalotim, da ga kdaj strastno podpiram in si potihem rečem celo: daj ga, še zame.

Se danes Beyonce lahko zgolj v retro falsh backu sprašuje »Zakaj me ne ljubiš«? Ker je vinatge in? Lahko samo v upodobitvi preteklega časa tako hrepeneče besedilo sploh preživi? Ker je drugače tako ali tako prepričana, da so dekleta tista, ki »vodijo« svet? In to v bikiniju, z vojaškimi hlačami.

Kdaj je MTV postal resničnostni TV in kdaj je celo Jersey shore postal »manj neumen od...«? Takrat, ko smo šli še dlje in globlje. In so prišli Geordiji. Huh.

Navijam za Walta, ki kuha metamfetamin in nestrpno čakam na naslednjo sezono. Vau, kajne?