sreda, 24. marec 2010

Hrepenenje po sebi (marec, 2010)




Pregovarjanje s samim seboj, pogajanje, sklepanje kompromisov, analiziranje, racionaliziranje, fantaziranje.. Pritiskanje na gas in hitenje v naslednji ovinek, spet drugič konkreten žlajf na večpasovnem križišču.

Občutek imam, da se izgubljamo v prenasičeni poplavi vsega – tehnologije, stilov, komunikacij, naprav, osebnosti.. In zase ves čas iščemo unikatno izrazno sredstvo. V množični popularni kulturi izparevamo, svojo zbledelo lastnost, navdih pa vedno pogosteje črpamo od drugih, kot sebe. Kje žuram, kaj pijem, kaj oblečem? Katera sončna očala si nataknem na glavo, s koliko debelimi podplati štorkljam proti centru.. Kaj poslušam, kako vozim? Vse je del enormne množice, prepletene z drugimi “individualci”, skupaj z njimi pa z neznostno lahkostjo nehote skreiraš “mainstream’. Tudi za tisto, kar je posebno, še ne videno, neobčuteno in ne preizkušeno, si želimo, da bi bilo prepoznano kot “ KUL” - vsaj od tiste peščične grupe ljudi, ki je “KUL” nam.

Presedela sem Viktorje, ki sicer niso bili ne vredni, ne deležni običajnih zavzdihov, skomigov in zavijanj z očmi. Tudi osamelcev, ki bi s prireditve pobegnili v predverje Cankarjevega doma in bi kar predčasno začeli s pljuckanjem, letos ni bilo. Toš ima prezenco in ima energijo, ki jo ne takile prireditvi, z odra dol redko snameš - čeprav Viktorji vseeno kar precej trajajo.. in trajajo.

Pa se vseeno vprašam – Kje in kako je v trenutni umetniski atmosferi stand up komedija našla svoje mesto? Ne rečem, da to ni. Umetnost namreč. Je pa povsod. Je v gledališču, v oddajah, na prireditvah. Ne posredujejo nam je le tisti, ki svoj oderski nastop pilijo na stand up večerih, po lokalih, klubih in gostovanj. Polotijo se je tudi voditelji in igralci. Večina jih svoj nastop tudi odlično izpelje.

Ali lahkotneje sprejemamo zgodbe zvite v celofan stand up komedije? So te zgodbe res karikature naših? Je stand up komedija v tem trenutku en bolj redkih oderskih načinov, ki se z nami in o nas lahko zelo konkretno pogovarja in nas ob enem se naslavlja? Ja, prav vas, gospa, v prvi vrsti.

Po drugi strani pa se že nekaj časa iz popoldanskega pokosilnega dremeža prebujamo v raznovrstne resničnostne šove. Jutro z njimi lahko začnemo celo na Discoveryu, kjer v resničnostnih oddajah sestavljamo avtomobile in motorje, popoldne in zvečer pa brskamo med vsemi wannabe taleni in na vsakih nekaj mesecev zamenjamo državo na globusu in pa, seveda, svojega favorita oziroma favoritko. Pa naj bo kuhar, fotomodel, plesalec, pevec ali igralec.

Resničnosti šov kot televizijski format, ni več novost. V 80tih smo se igrali v oddajah Ona On ali pa Nedeljskih 60. Preko Zmenkarij v pogovorne oddaje v 90tih, ki pa danes (bolj za rep) lovijo ta visoke ratinge, ki jim jih (odvisno od dneva v tednu, pa vendarle) spretno izmuznejo najrazličnejši reality-i. Tudi pri njih zaznam “napredek”. Ni več resničnostnih oddaj, kjer bi tekmovalci čepeli v eni hisi, v dnevni sobi ali baru. Gre za oddaje, ki delujejo po principu učebnikov. Kako nekaj narediti ali, še bolje, kako nekaj ali nekdo postati?

Sta stand up komedija in “how to” resničnostni šov trenutno najbližje podobi naše lastne realnosti? Od konkretnega nagovora občinstva, do najbolj osebnih, absurdnih in intimnih zgodb okrancljanih s komičnimi elementi … Pa do enournih oddaj, v katerih tekmovalci pridobivajo izkušnje in brodijo čez osebne stiske, v neki alternativni resničnosti, ki jo doma tako zlahka jemljemo za pravo?

Poplava Facebooka, klikov, ilike-ov in samo promocije. Creating an image, creating ourselfs.. Kje pa imamo taprave, surove in neobdelane sebe?

5 komentarjev:

  1. nekateri smo zdrzali celo skoraj do konca in zavili v preddverje sele pol urce pred koncem :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Kje pa imamo taprave, surove in neobdelane sebe? off line, med ljudmi ki so bili tam še preden je prišel facebook.

    OdgovoriIzbriši
  3. Res nisem nikoli imel večje želje, da bi po svojem blogu čečkal s svojimi razmišljanji, a tale objava, ki sem jo v jutranji rosi po pomoti našel na internetu, me je res navdušila, da vrnem svoj zorni kot. Da vrnem provokacijo napisanega!

    OdgovoriIzbriši
  4. Res nisem nikoli imel večje želje, da bi po svojem blogu čečkal s svojimi razmišljanji, a tale objava, ki sem jo v jutranji rosi po pomoti našel na internetu, me je res navdušila, da vrnem svoj zorni kot. Da vrnem provokacijo napisanega!

    http://fotke111.blogspot.com/2013/05/pa-dajmo.html

    OdgovoriIzbriši
  5. Res nisem nikoli imel večje želje, da bi po svojem blogu čečkal s svojimi razmišljanji, a tale objava, ki sem jo v jutranji rosi po pomoti našel na internetu, me je res navdušila, da vrnem svoj zorni kot. Da vrnem provokacijo napisanega!

    http://fotke111.blogspot.com/2013/05/pa-dajmo.html

    OdgovoriIzbriši